Kristina Božič, Intervju z Marino Gržinić
Filozofinja, ki raziskuje nekropolitičnost sodobnega ekonomskega sistema, opozarja, da ne smemo dopustiti, da bodo militarizirani državni ustroji zgolj administrirali smrt.
Kje velja iskati izhodišča razmisleka o sedanji situaciji?
Dva vidika se mi zdita pomembna. Pomembno je poudarjati pomen preživetja vseh in vsakega človeka. Obvarovati moramo toliko življenj, kot je le mogoče. V Italiji so prisiljeni odločati, kdo bo živel in kdo bo moral umreti, kar je rezultat zasledovanja neoliberalne globalno-kapitalistične vizije sveta. Drug ključni vidik pa je upreti se militarizaciji.
Kaj pomeni ohranitev čim večjega števila življenj?
Vsi hočemo živeti in preživeti. Življenje je pomembno. Jaz hočem živeti, moji študenti hočejo živeti, moja mama, ki ima 85 let, hoče živeti. Življenje šteje, ker nam vse bolj vlada politika smrti, ki te zgolj administrira: nekaterim dovoli, da živijo, ostalim sporoča, naj umrejo.
A življenje bo pomembno tudi dan po koncu pandemije. Sedaj so revni vse bolj lačni. Ljudje izgubljajo službe in možnost preživetja. Tudi v tem pogledu so in bodo življenja ljudi ogrožena. To moramo razumeti, če nas zanima, kaj se bo zgodilo, ko bomo virus ali parkirali v naših telesih ali ga izolirali na obrobju. Misliti moramo na to, kako bodo naše družbe delovale po koncu pandemije in ali bodo ljudje imeli možnost, da živijo.
Preživeli bomo – a kako bomo živeli naprej? Preprečiti moramo, da bi bila velika večina ljudi ujetih v dolgove. Družbe tudi ne smemo razumeti izključujoče. Migrantski delavci tudi v teh dneh gradijo nove nakupovalne komplekse, medtem ko smo mi v samoizolaciji. Ko ne bo več dela, ali jih bomo deportirali, brez vsega, nezaščitene? To se je dogajalo in se dogaja. Mnogi delajo, a številne pošiljajo domov, samozaposleni, stari in mladi, niso več na minimumu preživetja, ampak so se znašli pod njim.
Hkrati opozarjate pred militarizacijo?
Da. Nastaja posebna vrsta fašizma, ki jo oblikujeta politika in skrajna desnica. V medijih in uradnih prenosih vladnih izjav za javnost vidimo popolno vrnitev v preteklost. Kot bi gledali posnetke izpred trideset let. Isti ljudje, ki so v vmesnem času bolj ali manj popolnoma zavozili državo, so sedaj kot govoreči fosili, odločajo pa o naših življenjih. In sprejemajo ukrepe, s katerimi si želijo zagotoviti, da bodo vladali tudi, ko bo epidemije konec. Uveljavitve tega izrednega stanja ne smemo dovoliti. Nočemo preteklosti, ki nam jo ponujajo. Želimo sedanjost, v njej preživeti, predvsem pa si želimo prihodnosti.
Ki bo boljša? Odločitve je do nedavnega sprejemal vladni krizni štab, ki je ponujal logiko osamosvojitvene vojne, vladni predstavniki pa so uporabljali vojaško govorico, ki so jo posvojili tudi ekonomisti in mnogi intelektualci.
Fosilizacija družbe, ki se je jasno prikazala, je neverjetna. Res lahko govorimo o postsocializmu. Sedanja slovenska oblast je turbo-post-socialistična: združuje militarizacijske fantazije in politično populistično moč. V nastopih oponašajo orbanovski vzor z govorico, da smo v vojni. Isto vidimo v Srbiji. Aleksandra Vučića je pred tednom dni obiskal Viktor Orban. Sporočilo je, da je končno vojna nazaj. V BiH predlagajo kot na Madžarskem kazen zapora za širjenje novic, ki bi ustvarjale paniko ali kritizirale vlado, mi je sporočila umetnica Adela Jušić. Umetniki in ustvarjalci, ki niso del uveljavljenih in priznanih elit, so v teh časih še bolj pomembni kot običajno, saj politične strukture vse bolj utrjujejo svoj prijem nad našimi družbami.
Ljudje smo izolirani, naše okno v razmerja moči je trenutno politika, ki prek medijev z najhujšo demagogijo narekuje, kaj moramo narediti. Hkrati se to skoraj iz dneva v dan spreminja, vsaka nova odločitev pa je lastno izredno stanje. To potrjuje, da resnične vsebinske politike ni – vse, kar je, je fantazija militarizacije. Ta pa se širi po vseh kanalih in institucijah. Ne gre le za konkretno represivno ideološko matrico, ampak se želi celotno družbo prepojiti s to logiko. Fosili pišejo, pametujejo, govorijo, kaj je prav, želijo nas vrniti v preteklost. To niso za Slovenijo specifični procesi. Prvi uradni obisk na zunanjem ministrstvu je bil z Madžarske. Ti vzori in vzorci niso šala. Ta politični proces zajema širši geografski prostor. V Srbiji ga je lepo opisal Saša Kesić, ki je raziskovalec mlajše generacije – dejal je, da je glavno politično sporočilo v srbski družbi: za migrante je ograja, za državljane je svoboda.
Tako preteklost kot sedanjost slovenskega predsednika vlade je podobno povezana s fobično in protimigrantsko politiko. Migrant je pri tem izmišljena kategorija, v kateri se lahko znajde vsak od nas. Gre za položaj in skupino ljudi, ki se nenehno proizvaja. O tem govori filozof Achille Mbembe, ki pravi, da se to, kdo je drugi in kdo predstavlja nevarnost, v vsakem trenutku v družbi na novo določa. Nobeno telo tega ne nosi, na nobenem telesu ni to izpisano, ampak je družbeno ustvarjeno, nato pa umeščeno v politični trenutek in izkoriščeno.
Migranti bomo konec koncev postali, če bomo šli iz ene občine v drugo, kar je vlada sprva napovedala, da bo prepovedala. Ob sedanji zdravstveno-humanitarni stiski se ponavlja odziv države na humanitarno krizo, ko je v EU prišlo večje število beguncev in begunk v letih 2015 in 2016. Namesto socialnih in zdravstvenih delavcev ter učiteljic, so oblasti na meje poslale vojsko in policijo. Nam to govori o popolni izpraznjenosti vladajočih političnih elit?
Da, a vedeti moramo, da se to ni zgodilo šele zdaj, ampak gre za proces z zgodovino. Gre za zapustitev. Po letu 2001 živimo globalni neoliberalni kapitalizem in njegova centralna politika je opustitev politik oskrbovanja življenja ter zgolj upravljanje s smrtjo. Ljudi se manipulira, smrti pa administrira. To je smoter neoliberalnega globalnega kapitalizma, ki to dosega skozi rasizem, ki je v resnici odločanje, kdo bo živel in koga bomo pustili umreti.
To smo najprej živeli skozi odnos do migrantov. Po letu 2015 je to postalo očitneje, okrepila pa se je tudi fobičnost in sovražnost do migrantov, ki pozablja na in zanika zgodovino. “Ti ljudje morajo izginiti!” je logika, ki je oblikovala politike evropskega plačevanja, da se ljudi trpa v zapore v Turčiji in Libiji, samo da jih ni v Evropi. Ta logika postaja zdaj vse pomembnejši del tudi notranjih političnih razmerij – ta rasizem se prevaja v razločevanje in populistično, retardirano govorico političnega razreda. Družbo razdvajajo z istimi diskriminatornimi praksami, s katerimi so ustvarili migrantske Druge.
Zato je tako pomembna internacionalizacija in razmislek o širši sliki. Ameriški predsednik Donald Trump ne govori o koronavirusu ali virusu covid-19, ampak o kitajskem virusu. Brezsramno izreče, da se moramo upreti kitajskemu virusu. S tem ustvarja protokol mehanizmov za implementiranje in normalizacijo različnih diskriminacij in rasizmov ter za ukrepe za čas po. Če tedaj ne bo dovolj denarja ali socialne pomoči, kdo bo kriv in koga bo treba odstraniti iz nacionalnega prostora? Tiste, ki se jih bo prepoznalo kot nezaslužne, ker niso naši. Zato je ta misel, za migrante ograja, za državljane svoboda, pomembna. Ograja pomeni odstranitev, popolno zapustitev in na koncu prepustitev smrti. Državljani pa v času nekropolitike lahko znotraj svobode pričakujejo zgolj golo preživetje. Nič drugega. Zato moramo nujno te parametre življenja, smrti in preživetja na novo premisliti. Ne moremo se zadovoljiti zgolj s preživetjem – živeti življenje je ključno. In gre tudi za to, da lahko in kako živiš.
Se v Evropi rasizem spreminja v starizem? Kako nevarna je nonšalantna drža pred tedni britanskega premiera Borisa Johnsona, naj se sledi ideji preživetja najmočnejših, ob tem da vidimo da virus covid-19 najhuje prizadene starejše in bolne ljudi. Pred globalno pandemijo smo v Evropi dolgo poslušali nestrpno politično govorico do starejših, videli poskuse, da se jih prisili naj delajo vse dlje, da bodo „koristni“. Kako nevaren je ta razmislek ob sedanji epidemiji?
Darwinistični nagon Borisa Johnsona je kot odziv na globalno pandemijo dejansko ponudil razmislek znanstvenega rasizma. To je najhujša oblika biološkega rasizma, ki se ga je nekoč uresničevalo s kolonializmom in v času nacizma s holokavstom. Popolna segregacija in zapustitev dela prebivalstva. To naj bi bilo nekaj normalnega? V tako okrutnost vodi neoliberalni globalni kapitalizem, ki zahteva hiperprivatizacijo, prepušča vsakega samemu sebi, nekaj pa velja zgolj dobiček.
Ponovila se bom – upoštevati moramo preteklo dogajanje. Položaj starejših v naši družbi je že zelo dolgo zelo slab in na to se sistematično opozarja že leta. Domovi za starejše so polni in za mnoge predragi, saj je sektor sprivatiziran. Spomnimo se še kalvarije ob ukinitvi varstvenega dodatka po krizi leta 2008 in kako se je država odločila polaščati se imetja starejših, če so zaprosili za pomoč. Mnogi so zato postali še ranljivejši za nasilje v družini, med štirimi stenami in o tem se ne govori. Vse to postaja zdaj zaradi zdravstvene stiske le bolj očitno. V Španiji so oskrbniki našli v stanovanjih več ducat starostnikov, ki so umrli sami v stanovanjih, ker morajo sami oceniti, kdaj stopiti iz samoizolacije ali iti v bolnišnice. Za starejše že prej ni bilo poskrbljeno, manjkala je varnostna socialna mreža. To je realnost tudi Italije, Francije, deloma Slovenije. To sistemsko zapostavljanje je zaradi epidemije postalo le bolj vidno in očitno.
Čeprav smo nasprotovali, se nam je zgodila privatizacija skoraj vsega, kar smo nekoč imeli kot javno dobro. In privatizacija se je v zadnjih desetletjih le stopnjevala. Sedaj smo soočeni s posledicami. Sistemi niso urejeni, hitro se lahko sesujejo in najbolj grozljivo je, da neoliberalni svet svojega sporočila ne skriva: humanost nas ne zanima. To je značilnost neoliberalnega, nekropolitičnega sveta. Veljajo le še post-humanistične in tudi post-humane oblike življenja. Tehnologija je na prvem mestu in zanima jih zgolj naša zmožnost adaptacije. Umetnica Elisabeth Tambwe, ki živi na Dunaju, mi je pred dnevi rekla: “Mar ni zanimivo? Govorili so o posthumanizmu, zdaj pa apelirajo na ljudi, naj bodo humani, kličejo na pomoč, naj ljudje prispevajo delo, ki so ga prej zaničevali in stigmatizirali.”
V zadnjih letih so o humanosti in človečnosti, o pravici do življenja V Evropi največ govorili ravno begunci. Pojasnjevali so, da si želijo zgolj imeti pravico do življenja. To se je preslišalo. Politiki so to označevali za nepomembno. Govorili so, da mi smo in živimo že neko drugo fazo, da smo na drugi stopnji. Epidemija nas sedaj opominja, da to ni res. Gre za ključna vprašanja.
To priznavanje skupnosti in prenašanje odgovornosti države na ljudi je zanimivo. Tudi predsednik vlade je tvitnil, a nagovarjal le člane svoje stranke, naj pomagajo pri varstvu otrok in skrbi za starejše, potem ko je vlada preprečila, da bi varstvo otrok bilo organizirano vsaj za ljudi v poklicih, ki so nujno potrebni.
Solidarnost oblasti ni resnična solidarnost. Pozivi so popolnoma dvolični. Država ni poskrbela za ljudi in najranljivejše. Ukrepi so grozljivi, spreminjajo se čez noč, vseskozi pa ostaja v ozadju vizija militarizacije. Tega ne smemo spregledati. Govorica o vojni prevladuje. Dobro, pozivajo k solidarnosti, a kje je njihova solidarnost? Povedala ne bom nič novega, ljudje vidijo, slišijo in znajo razmišljati, a morda velja ponoviti. Vlada si je najprej dvignila plače v najvišjem plačnem razredu ter brž pojasnjevala, da ne gre za zvišanje, saj so hkrati vsem funkcionarjem znižali plače za trideset odstotkov. No, sebi so s tem zagotovili, da zagotovo niso na slabšem. Gre za popolno sprenevedanje in grob cinizem. In na neposredna vprašanja ta demagogija nima odgovorov. Ne dovoli nobenega drugačnega razmisleka. Ni pogovorov, so le govori. Zato je nujen razmislek tudi o tem, kaj je pravzaprav liberalna demokracija. Sedanja sprega med kapitalom, tehnologijo in militarizacijo je povezana z neverjetnim nasiljem, kar daje demokraciji novo podobo. Nasilje je vedno bilo njen del, saj so bili njeni sestavni deli rasizem in diskriminacija. Demokracija živi od delitve na nas in druge, a sedanje nasilje, ki ga vidimo z nenehnim spreminjanjem pravil, z vztrajanjem na izrednih razmerah, ki niso uradno razglašene, a omogočajo izredne posege v življenja ljudi, ter zapuščanje skupnosti, civilne družbe, strokovnjakov in ljudi so strašljive.
Je nevarnost, da sedanje izredne razmere postanejo nova normalnost?
Trenutek je specifičen. Vedenja o posledicah in širjenju virusa so še vedno pomanjkljiva. Ukrepi oblasti si sledijo, posnemajo učinkovite prakse drugod. A konteksti so različni. V nekdanjih državah blaginje, se razkriva, da se v zadnjih desetletjih ni naredilo popolnoma nič za krepitev skupnih, javnih služb, mrež in prostorov. Neoliberalni globalni kapitalizem je ohranjal zgolj videz, da sistemi še delujejo.
V Sloveniji bo specifično, kako bo trenutna oblast poskušala izkoristiti situacijo. Da, sistem se je dolgo namerno rušilo in pustilo propadati, zakoni, ki so bili nujno potrebni, denimo o dolgotrajni oskrbi, niso bili sprejeti. Nič se ni naredilo. Sedanja vlada je prišla na oblast s tem, da so politične stranke, ki so bile že v prejšnjih koalicijah, sklenile nov pakt zgolj, da bi se obdržale na oblasti. In s tem so omogočile najbolj črn scenarij militarističnega in homofobnega vladanja. Njihova ravnanja ne smejo in ne morejo uiti zgodovinski analizi, saj so naredili izjemno družbeno škodo. Tlakovali so nam pot v sedanjost: ko je globalna situacija pandemije, ki zahteva določene omejitve, sovpadla z nastopom vlade, ki se zgleduje po orbanovi politiki militarizacije in fašizacije družbe. A vendar moramo ta dva procesa ločiti – zato je prva zahteva preživeti – ohraniti vsako in čim več življenj.
Znamo misliti boljše družbe, bolj egalitarne, z univerzalnim dostopom do zdravstvenega varstva in zaščite, do univerzalno zagotovljenih človekovih pravic in dostojnega življenja?
Z besedo univerzalizem moramo biti previdni, saj ta zgodovinsko pomeni zahodni, modernistični zastarel model belega človeka – patriarhalni model belosti, ki je izkoriščal, koloniziral, ubijal in diskriminiral. Gre za besedo s krvavo zgodovino. Skupna prihodnost so lahko ideali, povezani prav z emancipatornimi boji in prizadevanji, ki so se zoperstavili temu patriarhalnemu modelu belega kolonizatorja. Šlo je za zahtevo ljudi in družb, ki so bile izkoriščane in ubijane, da imajo tudi oni možnost za življenje, pravico pisati svojo zgodovino in prihodnost. Emancipatornost bo treba iskati v teh dekolonialnih bojih. In nihče je ne bo ustavil. Tudi najhujši vojaški režimi propadejo – to vidimo v Južni Ameriki. A emancipatorne ideje moramo iskati onkraj sedanjih neoliberalnih družb. Kaj nam bo svoboda, če ne moremo dati hrane na mizo? Kaj nam bo svoboda, če ne znamo ceniti dela in ljudi, ki gradijo in čistijo? To ustvarja sedanji sitem in univerzalizacije tega ne potrebujemo. Potrebujemo emancipacijo ter drugačen način, kako govoriti in živeti človečnost, demokracijo, svobodo, delo in naša življenja.
***
Marina Gržinić je filozofinja in umetnica, znanstvena svetnica na filozofskem inštitutu ZRC Sazu predava na Dunaju in v Ljubljani. Leta 2016 je skupaj s Šefikom Tatlićem napisala knjigo, ki je šla v ponatis, Nekropolitika, rasializacija in globalni kapitalizem: zgodovinjenje biopolitike in forenzika politike, umetnosti in življenja. Lani je njen esej pospremil slovenski prevod knjige filozofa Achilleja Mbembeja Kritika črnskega uma. Je vztrajna borka proti izključevanju in izkoriščanju, ki ju neprestano osvetljuje skozi zgodovinsko dediščino naših družb.
Prečitaj intrevju na vecer.com>>
