Arhiv – da bi lahko izbrali prihodnost

Kdor ima danes moč in besedo, lahko izrisuje ter pojasnjuje preteklost – kdor ima nadzor nad razumevanjem preteklosti, usmerja tudi, kako si znamo zamišljati prihodnosti.

“Imeli smo načrt – in izhajali smo iz tega, da naše delo govori,” opisuje filozofinja in nekdanja vodja študentskega kulturnega in umetniškega centra – Škuc Marina Gržinić. Ta drža je preživela desetletja in živi naprej. Konec sedemdesetih in v osemdesetih letih 20. stoletja so najprej delali muziko, kulturniška scena je komunicirala in rušila zidove, zanimal jih je video in prestopanje mej. Tudi dobesedno, saj je že kmalu ljubljanska scena postala preozka in prezatohla za vse umetniške intervencije. Tako so se vrstila potovanja na mednarodne festivale: z avtoštopom. “Imeli sva potna lista, ne pa denarja. Tega organizatorjem, ki so plačali za bivanje, ko sva enkrat prispeli, nisva govorili,” se spomni Marina Gržinić, kako sta šli skupaj z Aino Šmid v Nemčijo, pa na Nizozemsko, v Anglijo … “Odločeni sva bili, da hočeva videti druge stvari, kako delujejo mediji, kako se ustvarja zgodovina, kaj in kje je zatrta zgodovina …”

Njun video Trenutki odločitve, ki nosi isti naslov kot film češkega rešiserja Františka Čapa, najbolj znanega po režiji filma Vesna,  je nastal iz delov originalnega scenarija, ki sta jih našli v arhivu, na platnu pa niso nikoli zaživeli, saj so bili cenzurirani. Poiskali sta maskerko Berto Meglič, ki je delala s Čapom. “Razumela je, kaj delava. Naredila nama je masko in trideset let po prvotnem filmu smo posneli 14-minutni video z žensko glavno junakinjo,” opisuje Marina Gržinić eksperimentalno subverzivno “melodramo” iz cenzurirane vsebine, ki je nastala leta 1985. S še tremi izbranimi videi, ki sta jih naredili z Aino Šmid, gre za četrti sklop arhivske zbirke Paralelne zgodovine opolnomočenja in urbanosti Slovenije, ki ga je konec lanskega leta zaključila in predstavila filozofinja, zaposlena na filozofskem inštitutu ZRC Sazu in profesorica dunajske akademije za likovno umetnost – ki je tudi ena od avtoric besedil na Mešancu, op. uredništva. 

Arhiv, ki poudarja spominjanje in pomen kljubovanja pozabi, je nastal v sodelovanju z Inštitutom za novejšo zgodovino, kjer omogočajo digitalizacijo in hrambo dokumentov v okviru Git repozitorija, ter s sodelovanjem Jovite Pristovšek, Ane Cvek, Karin Konda, Urške Svetina in Mihaela Ojsterška. 

Digitalno arhivsko mesto, ki je v nastajanju, hrani tudi zapise zbornika, ki je nastal ob konferenci Zapuščina napredne informatizacije v Računalniškem muzeju. V njem so zapisali, da je v Sloveniji še ogromno “prostora za izboljšavo na področju hrambe, evidentiranja, konzervacije, restavriranja softverske dediščine in nenazadnje interpretacij in prezentacij za javnost”. “Softver je minljiv, a obenem nesmrten v svoji ideji, udejanjanju človeške iznajdljivosti, enkapsuliranju duha določenega časa in vrednostnih sistemov določene skupine ljudi. Je izraz naše kulture. Je naša dediščina,” so zapisali o “zgodovini”, ki je nedavna – stara komaj nekaj desetletij. “Izgublja pa se s svetlobno hitrostjo. Z vsako nadgradnjo uporabniškega sistema, z vsako novo generacijo strojne opreme. Zato je zdaj pravi čas, da se vprašamo, kaj bomo lahko pokazali zanamcem čez naslednjih 50 let. Jim bomo brez istovetnih interaktivnih prikazov res lahko dovolj dobro razložili, kako so nas kot družbo oblikovale digitalne interakcije? Bomo kolektivno pozabili nanje?”

Del arhiva Paralelne zgodovine so tudi vse številke revije Reartikulacija. Brezplačna publikacija tik pred in med globalno dolžniško krizo, je izhajala od 2007 do 2010 in ponujala dragocen prostor kritične misli onkraj v podalpju ustaljenih razmislekov – obračala se je na jug, dajala glas teoretikom in umetnikom iz nekdanje Jugoslavije in z afriške celine. “Sedaj je vse dostopno in vse pozabljeno,” je kmalu po predstavitvi arhiva Paralelne zgodovine njegova idejna vodja opozorila na ujetost prostora slovenske “javnosti” zaradi nadaljujoče se prevlade vselej istih glasov, ki izrisujejo – ter posredno s tem omejujejo – javno-družbeni razmislek. Tretji del arhiva – Izbrani časopisni teksti, kritične refleksije, prezentacije, intervjuji – je prepričana, da kaže odprtost, raznolikost in razgibanost javnega medijskega prostora Slovenije v preteklosti, ki smo jih do danes v veliki meri, navljub navidezno lahkotni dostopnosti vsega izgubili. 

Leta 2005 je filozofinja v časopisu Delo objavila članek, v katerem je zapisala: “Zakaj se danes kaže potreba po pojmu arhiv in potreba po njem? Arhiv hkrati prinaša tehnične, politične in pravne pomene. Pomembno ga je razlikovati od izkušenj spomina in tudi od pojma arheologija. Arhiv ni kartografija neke tehnologije, marveč topografsko vzpostavljanje prostora. V arhivu vedno kaj manjka.”  

Že februarja 1990 pa je Andrej Ilc v časopisu Dnevnik zapisal: “Nekoč je nekdo izjavil, da je pri nas civilna družba spregovorila v jeziku rokenrola. In to je jezik, ki je po besedah Tomaža Mastnaka, popolnoma tuj večini novih slovenskih demokratov. Novim družbenim gibanjem bo tako tudi v novih družbenih razmerah izkazana miloščina tolerance (ali pa še to ne), ki seveda nujno podrazumeva nekoga, ki toleranco izkazuje in določa njene meje.”

***

Aprila pred skoraj osmimi leti so se oblasti na južnoafriški univerzi Cape Town uklonile pritiskom študentk, študentov in javnosti. Kip britanskega imperialista, rudarskega mogotca in okrutnega politika Cecila Johna Rhodesa je bil odstranjen z osrednjega mesta na območju univerze. Rhodes je leta 1896 izdal ukaz policijskim poveljnikom, naj pobijejo vse uporne domačine, ki jih lahko, in naredijo največ škode lokalnemu prebivalstvu, kot je mogoče. Južnoafriški umetnik in avtor Thuli Gamedze je v članku Dekolonizacija kot umetniško delovanje opozoril na podobe, ki so še danes pre-vladujoče, ki “si podrejajo in so nasilne” predvsem do tistih v naših družbah, ki ne vladajo in odločajo. Moč protestov in zahteva #RhodesMustFall, piše, sta povezali različne skupine ustvarjalcev in ljudi. Južnoafriški umetnik je njihov pomen prepoznal predvsem v tem, da se je odprl prostor za razmislek in možnost zamišljanja drugačne družbe, drugačne univerze, drugačnega sveta. Brez odmevov starih razmerij moči in izkoriščanja. V tem prepozna Thuli Gamedze moč umetnosti in razmislekov, ki ne pristajajo na idejo umetniških institucij, ki trdijo, “da so ustvarjalnost specializirale v disciplino”. Prepričan je, da je treba ustvarjalnost “odspecializirati, da se bomo lahko z njo zavestno igrali kot s političnim orodjem”. Nova domišljija je zato zanj skupni projet, ki presega obsesivni individualizem zahodnih umetniških praks, “ki so v samorefleksiji omejene na osebno in ne na pomen osebnega v odnosu do skupnega in do večjih sistemov moči”. Prepričan je, da je moč ideje o padcu obstoječega presegla tudi poskus medijske podreditve: #RhodesMustFall se je preoblikovala v #FeesMustFall – v socialno-ekonomsko politično zahtevo za ukinitev šolnin in za neplačljiv študij ter s tem v jasen protest zoper “neenakost”, ki jo krepi sedanja družbena ureditev z obstoječimi ograjenimi sistemi podajanja in priznavanja znanj, idej, delovanj in spominov. 

Lisa Darms, ki je ustanovila zbirko Riot Grrrl o feminističnih in punk mladinskih gibanjih z začetka devetdesetih let dvajsetega stoletja, je skupaj s Kate Eichhorn uredila posebno izdajo revije Archive Journal, posvečeno radikalnim arhivom. Radikalnost, pojasnjuje v uvodnem besedilu, se lahko nanaša na arhivirano vsebino, na delovanje ustvarjalcev arhivov ali na dogodke, ki se jih arhivira, na zbrane žanre in dokumente ali pa na način, kako arhivist ali arhivistka zbere, uredi, opiše, ohrani in omogoči dostop do arhiviranega materiala. Bistveno se ji zdi vključevanje, sodelovanje in predajanje nadzora na vseh stopnjah zbiranja, urejanja in predstavljanja dokumentov in gradiv. V arhivih vidi Lisa Darms tako stabilnost in trajanje kot neprestano spreminjanje: arhivi so fluidni, vedno nedokončni, nepopolni, so produktivni kaos, v katerega se vedno dodaja, v katerem se odkriva in ki ponuja nove vidike ter izkušnje. “Skoraj skrivna naloga arhivov je narediti stvari bolj zapletene in prepletene, služiti kot protiutež poenostavljanju in reduciranju, neskončnemu ponavljanju sloganov, ki so velik del tega, kar nam predstavljajo kot ‘zgodovino’.”

Pomen arhivov je danes jasen v različnih skupnostih. “Brez arhiva ni spomina,” poudari Marina Gržinić, da je tudi arhiviranje naloga, ki jo imamo in s katero se zoperstavljamo ter kljubujemo politikam izbrisov in poskusom družbenih usmrtitev – nekropolitiki. Brez tega se pozabi na sekcijo za norost, na simpozije in fanzine, razmisleke, ki se zdijo moderni in aktualni tudi danes. 

V času porajanja novih fašizmov in normalizacije starih fašističnih idej izključevanja ter poudarjanja razlik raje kot skupnih želja in vseh okoliščin, ki nas povezujejo, arhivi delujejo hkrati pomirjujoče in inspirativno. Italijanska senatorka, ki je preživela nacistično koncentracijsko taborišč Auschwitz, Liliana Segre je v nedavnem intervjuju dejala, da je dolžnost še živečih, da govorijo o svojih izkušnjah in spoznanjih ter jih delijo. “Zgodovina in spomin sta prepletena, sta skupna dediščina človeštva. Če dovolimo, da se spomin razkadi kot megla, bo svet zaklet – kot v Dantejevem peklu –, da bo nadaljeval in nadaljeval z grozo(tami).”

Digitalni arhivi, dostopni vsem, so tudi vrnitev k eni od izvornih idej interneta: povezovati znanja in izkušnje, jih nadgrajevati in deliti, narediti dostopne človeštvu. Naloga, ki jo na svoj, drugačen način opravljajo tudi javne knjižnice. Moira Donegan, kolumnistka časopisa Guardian, piše, da gre za ene tistih prostorov, kjer so vsem dostopna pretekla znanja in ustvarjalnosti – tam velja optimizem in spoštovanje do ljudi, ki ju velja vzeti s seboj v prihodnost. Prostori znanj, idej, radovednosti in izkušenj, ki so odprti vsem, so “prijaznost”. 

Brez njih skupne prihodnosti ne bo.

Kristina Božič

Posted in news

Bilokacija (Bilocation) (1990)

Post-socialism + Retroavant garde + Irwin, video, 1997

Deklica z oranžo (The Girl With Orange) (1987)

Moscow Portraits (1990)

Cindy Sherman or Hysteria Production Presents a Reconstruction of Sherman’s Photographs (1984)

Trenutki odločitve (Moments of Decision) (1985)

Labirint (Labyrinth) (1993)