Marina Gr\u017eini\u0107, Februar 2013, Ljubljana<\/p>\n
Mariborska vstaja, ki je privedla do odstopa mariborskega \u017eupana Franca Kanglerja, je predstavljala pomembno to\u010dko preobrata v vseh nadaljnjih vseslovenskih vstajah. Majhna, a pomembna zmaga. To poudarja tudi francoski teoretik Alain Badiou, ko premi\u0161ljuje o motivacijah za vstaje, katerih namen je zares dose\u010di spremembe \u2013 zdaj in v prihodnosti. Zapi\u0161e tudi, da je pri tem jeza pomembna, saj se porodi, ko nam je dovolj ropanja, laganja, teptanja pravic in izigravanja zakonov. Brez jeze na za\u010detku ne gre, a slediti ji morata oblikovanje politi\u010dnega programa in imenovanje politi\u010dne subjektivitete, oblikovane z odlo\u010dnostjo, da se razmere radikalno spremeni. V bistvu so politi\u010dne zahteve po spremembah dale\u010d od kakr\u0161nekoli skromnosti. Nasprotno, treba je ustvariti \u2013 \u010de se \u0161e za hipec oprimem Badiouja \u2013 sistem vdorov, prelomov, vstopov v tisto, kar se na prvi pogled predstavlja kot nekaj eksisten\u010dno obrobnega, recimo, zminimaliziranega. Namen teh vdorov, prelomov je prav tem zminimaliziranim dogodkom dati nov pomen, pokazati, da to, kar se dogaja, ni ni\u010d nepomembnega, ampak da so sistemati\u010dno razla\u0161\u010danje in obubo\u017eanje \u017eivljenja ter kratenje \u010dlovekovih osnovnih pravic nekaj eksisten\u010dno velikega, nekaj, \u010desar se ne da ve\u010d spregledati.<\/p>\n
Ko vse te \u00bbzminimalizirane\u00ab situacije v obdobju dobrih dveh desetletij pove\u017eemo skupaj, dobimo druga\u010dno zgodovino. Spomnimo se, kako smo v zadnjih letih kar vsakodnevno spremljali kolapse, ste\u010daje, preprosto re\u010deno konce slovenskih tovarn, s tiso\u010dimi zaposlenimi, ki so v \u010dasu socializma in vse do (kon\u010dane) tranzicije predstavljale paradne konje slovenske ekonomije. Vsi ti ste\u010daji so bili navkljub vsemu predstavljeni le kot obrobne (epizodne) situacije. Politiki pa so naprej lagali, da to \u017ee ne bo omajalo potentne zgodovine slovenskega naroda po osamosvojitvi. A ta potentna zgodovina je bila \u017ee od samega za\u010detka ene velika zgodovina krivic. Za\u010delo se je z izbrisanimi (a rekli so, da je to neka postranska zgodba Neslovencev), potem so pri\u0161li delavci iz drugih dr\u017eav, ki so bili na za\u010dasnem delu v Sloveniji in so bili kljub opravljenemu delu brez pla\u010dila deportirani na mejo s Hrva\u0161ko, ne nazadnje se je zgodil \u0161e padec referenduma o Dru\u017einskem zakoniku (kar je bilo znova predstavljeno kot nekaj obrobnega) in tako dalje. Ko pa vse te \u00bbobrobne\u00ab dogodke postavimo v sredi\u0161\u010de, moramo premisliti, kako na novo konceptualizirati emancipativno politiko. Razmisliti moramo tudi o novih politi\u010dnih subjektih, izoblikovanih v bojih za druga\u010dno, pravi\u010dno in egalitarno prihodnost, ter si izbojevati drugo zgodovino, predvsem pa si ponovno prisvojiti lastno zgodovino neodvisne Slovenije.<\/p>\n
Kajti strinjamo se, da je to, kar imamo pred seboj, energija, ki ne sme ostati na ulici, kar je tudi strnjena misel enega od \u0161tevilnih analitikov o tem, kak\u0161ni so obeti za prihodnost vseslovenske ljudske vstaje. Ta energija pa se lahko artikulira tudi s premislekom zgodovine.<\/p>\n
Na tretji vseslovenski vstaji 8. februarja 2013 sta nam vsaj dva govorca jasno podala refleksijo njune specifi\u010dne \u017eivljenjske zgodovine, ki bi jo lahko imenovali specifi\u010dna zgodovina razla\u0161\u010danja, ropanja, obubo\u017eanja v neodvisni Sloveniji, ki kaj kmalu izgubi pridih ne\u010desa partikularnega. Tako je upokojeni delavec Tama Stanko \u0160lag povedal, da je pri\u0161el v Ljubljano na 3. vseslovensko vstajo z Lovrenca na Pohorju na svoje stro\u0161ke in mu poti nih\u010de ni pla\u010dal. Potem se je spominjal lepih dni Tama, ko ga ni bilo treba biti strah, ali bo lahko pre\u017eivel, \u0161olal otroke, pre\u017eivel s svojo pokojnino. A namesto bolj\u0161ih \u010dasov, je pri\u0161el polom. Najhuje je bilo, ko so morali v Tamu dolo\u010diti \u00bbtehnolo\u0161ke vi\u0161ke\u00ab in jih kasneje odpustiti. A tudi ostali so delali le \u0161e kratek \u010das, do Tamovega ste\u010daja. \u00bbVse svoje prihranke smo vlo\u017eili v razne sklade, kot so bili Dadas, in tako smo ostali brez vsega. Dru\u017eba in dr\u017eava pa ni\u010d,\u00ab je povedal. Predstavnica izbrisanih pa je na 3. vseslovenski vstaji povedala: \u00bbKar se je nam zgodilo leta 1992, se zdaj dogaja vam!\u00ab<\/p>\n
Ve\u010dkrat je bilo s strani tistih, ki se te dni tako kr\u010devito oprijemajo oblasti (predsednik vlade in njegova stranka), sli\u0161ati, da so vseslovenski protestniki mno\u017eica neartikuliranih, nasilnih, skorajda ni\u010dvrednih ljudi. To, da vseslovenske protestnike malodane imenuje\u0161 za drhal, pomeni, da se sku\u0161a politi\u010dna elita, ki so ji dnevi \u0161teti, in dr\u017eavni stroj, ki ji slu\u017ei, tako reko\u010d povsem osvoboditi skrbi. \u010ce\u0161 \u010de so tisti, ki njim, tj. politi\u010dnim oblastnikom, nasprotujejo, neartikulirani, nasilni itd., zakaj naj bi sploh izgubljali besede o njih? A zadeve je treba obrniti in zapisati, da so pravzaprav tisti, ki se zdaj tako kr\u010devito, nasilno in vulgarno oprijemajo oblasti, tista prava drhal, ki se sedaj, potem ko so si svoje privilegije in bogastvo pridobili z borzno-ban\u010dnimi \u0161pekulacijami, prirejanjem naro\u010dil in zakonodaje ter upravnih postopkov, z zmerjanjem in gro\u017enjami, \u010duti povsem osvobojena kakr\u0161nekoli skrbi za oropane ljudi in sprivatizirano javno dobro. A ni pravzaprav najve\u010dja drhal prav tista, ki ji ni mar za ni\u010d drugega kot le za lastno korist?<\/p>\n
Vzemimo na primer oznako \u00bblevi fa\u0161izem\u00ab, ki jo je Janez Jan\u0161a namenil v \u00bbpozdrav\u00ab vstajnikom 3. vseslovenske vstaje dne 8. februarja 2013. Ni dovolj re\u010di, da je to misel nekoga, ki po svojem na\u010dinu delovanja in svoji miselnosti \u0161e najbolj pooseblja fa\u0161izem kot despotsko, oblastni\u0161ko, deregulativno matrico oblasti, ki uni\u010duje vse skupno dru\u017ebeno. \u0160e ve\u010d, podariti je treba, da je dopu\u0161\u010danje nenehne reprodukcije neoliberalnega fa\u0161izma in njegove povsem nekaznovane uporabe kot oro\u017eja za javni napad nasprotnikov, posledica izostale analize zgodovine in sedanjosti Slovenije. Neoliberalni fa\u0161izem je kot oznaka izostal prav v analizah sistema \u00bbjan\u0161evizma\u00ab, tako da je ta oznaka kot prosto lebde\u010da in nekontekstualizana pri\u010dakala, da jo za napad v zdaj\u0161njem trenutku uporabi noben drugi kot tisti (Jan\u0161a), ki sedanji sodobni fa\u0161izem nenehno proizvaja.<\/p>\n
V zadnjih 20 letih je v mno\u017ei\u010dnih medijih in \u0161ir\u0161i javnosti izostala natan\u010dna analiza procesov ropanja, kratenja pravic, diskriminacije in razla\u0161\u010danja, zato so mnoge pomembne, tudi zgodovinske oznake, s katerimi bi natan\u010dno opisali, kar se je dogajalo in se dogaja na podro\u010dju dru\u017ebenega, politi\u010dnega in ekonomskega, dobesedno izpuhtele. Namesto tega smo dobili le porogljive lahkotne figure multiplikacij in skovanke, ki so jih proizvedle same roparske politi\u010dne elite.<\/p>\n
Ali druga\u010de re\u010deno, na daljnovidno vpra\u0161anje teoretika Rastka Mo\u010dnika Koliko fa\u0161izma? v devetdesetih letih prej\u0161njega stoletja je v javnosti izostal odgovor: Toliko, kolikor bo \u0161e nadaljnjega neoliberalnega, razla\u0161\u010danja in rasizma.<\/p>\n
Razen zelo majhnih skupin (pri tem mislim na vse tiste pogumne aktiviste, teoretike, feministke in pravnike, ki so stali za izbrisanimi, ali skupine, ki so se bojevale in se \u0161e bojujejo za \u010dlovekove pravice, kot so lezbi\u010dne in gejevske organizacije in skupine, ki so delovale tako, da so nenehno opozarjale na strukturalni rasizem, ki se po\u010dasi, a neustavljivo razra\u0161\u010da v slovenski dru\u017ebi) je velika ve\u010dina, vklju\u010dno z mno\u017ei\u010dnimi mediji, prespala zadnje desetletje, tik pred krizo. \u010ce ne bi bilo tako, bi za procese divje kapitalizacije in privatizacije slovenske dru\u017ebe, popolne deregulacije in razpihovanja rasizma ter strukturalne homofobije, pravo\u010dasno uporabili koncept \u00bbturboneoliberalnega fa\u0161izma\u00ab, ki ga je danes \u017ee pokojna beograjska teoreti\u010darka \u017darana Papi\u0107 skovala, da bi natan\u010dno opisala divje pospe\u0161ene (turbo)postopke neoliberalizacije in privatizacije v letu 2000 ter procese razkroja srbske dru\u017ebe v prime\u017eu vojne evforije, nasilja, turbofolka, rasizma in homofobije, ki so potekali v devetdesetih letih prej\u0161njega stoletja.<\/p>\n
\u010ce bi procese razla\u0161\u010danja slovenske socialne dr\u017eave (tiso\u010di \u017eivijo pod pragom rev\u0161\u010dine) pravo\u010dasno povezali s strukturalnim rasizmom \u2013 ki se razra\u0161\u010da kot slepa pega nacionalne dr\u017eave in njene identitetne homofobne politike, ki je udarila po izbrisanih, Romih, tujih delavcih na za\u010dasnem delu v Sloveniji in istospolnih dru\u017einah \u2013 in vse to imenovali za turbokapitalisti\u010dni neoliberalni fa\u0161izem, bi se celo tisti, ki so ga in ga \u0161e proizvajajo, te\u017eko kar tako obmetavali s to oznako. \u010ce bi to vzeli na znanje in procese ustrezno analizirali, bi nas Jan\u0161a in njegovi podporniki te\u017eje zmerjali z oznako, ki bi v javnosti \u017ee ozna\u010devala prav stanje, ki so ga tudi sami pomagali proizvesti in ga danes nenehno reproducirajo.<\/p>\n
Vse to nam govori, da je namesto konca zgodovine \u0161e kako potrebno zgodovinsko analizirati postopke turboimplementiranega kapitalizma na teritoriju nekdanje Slovenije in \u0161ir\u0161e vzhodne Evrope. Slovenija ni posebnost, temve\u010d kve\u010djemu eksemplari\u010dni model vseh mo\u017enih zgre\u0161enih stranpoti te vpeljave.<\/p>\n
<\/p>\n
<\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"
Marina Gr\u017eini\u0107, Februar 2013, Ljubljana Mariborska vstaja, ki je privedla do odstopa mariborskega \u017eupana Franca Kanglerja, je predstavljala pomembno to\u010dko preobrata v vseh nadaljnjih vseslovenskih vstajah. Majhna, a pomembna zmaga. To poudarja tudi francoski teoretik Alain Badiou, ko premi\u0161ljuje o…<\/span><\/p>\n