Tatjana Greif: Za izhodišče obvezno vprašanje – od kod ideja za film?
Marina Gržinić: Ideja za film je moja, in sicer prav v navezavi ali ob spoznanju, da je leto 2012 že 25 leto lezbične sekcije ŠKUC-LL. Ta obletnica se mi je zdela presentljiva, kajti o tem nisem nikoli razmišljala tako jasno. Hkrati se mi je zdela za vse nas »zadnja« priložnost, da naredimo neko radiografijo ex-Jugoslavije, nastanka nove države Slovenije in širšo radiografijo Evrope, pred padcem Berlinskega zidu in po njem. Predvsem pa, da se vprašamo, kako je z legitmnimi pravicami LGBTQ populacije danes in kakšno zgodovino lahko iz vsega tega izrišemo. Kakšno zgodovino si lahko dobesedno »izborimo« v sodobnem dokumentarnem filmu.
V samo osrčje filma so postavljene pripadnice in bojevnice, lezbijke in feministke, ki so to sceno začele, izbojevale in izgradile.
Ideja za film je jasno povezana tudi z mojim delovanjem v homoseksualni sceni, ki je vezano na deklaracijo možnosti politizacije socializma preko političnega lezbištva. Kajti v osemdesetih letih prejšnjega stoletja mi je prek teorije in kritičnega diskurza, v povezavi z ljubljansko altersceno kmalu postalo jasno, da se velika diskriminacija godi prav homoseksualni populaciji. Že tedaj je bila na drugi strani, onkraj hegemonije heteroseksualne, patriarhalne matrice socializma. V tistih časih je bilo veliko tudi drugega razpršenega in prikrita rasizma ter diskriminacije. A homoseksualna scena in represija nad njo sta predstavljali nevralgično točko socializma. Skozi analize, produkcije in družbene diskurze danes vemo, da ne samo socializma, pač pa tudi kapitalizma.
Nevralgičnost je postala jasna tudi skozi filme in kulturo gejevskega undergrounda. V ŠKUC-u je bilo možno gledati filme. RŠ je predvajal glasbo radikalnih pozicij angleške glasbene post punk industrijske scene, ki je govorila tudi o seksualnosti, porno in S/M sceni. Mi, ki smo štopali po Evropi, in konec sedemdesetih v Ljubljano »tovorili v nahrbtnikih« plošče in časopise, smo se tega zelo močno zavedali. Zato ni presenetljiva najina drža z Aino Šmid, da sva se na samem začetku osemdesetih let, v nameri razvijati konceptualno politično vizualnost in kritiko realsocializma, odločili za politični lezbični “coming out”. To je pomenilo, da sva ali bolje, da smo skupaj z Dušanom Mandičem, Borghesio in drugimi lezbično in tudi transspolno ter transvestitsko pozicijo v najinih delih zastavili in konceptualizirali kot pozicijo političnega izjavljanja in performiranja. Z Aino Šmid sva v video delih, ki sta nastali v letih 1982 in 1983, »igrali, performirali in se identificirali« z lezbično in transvestitsko pozicijo. Leta 1984 se je nato zgodil “coming out” gejevske scene s festivalom Magnus, »homoseksualnost in kultura«. Tedaj smo z Bogdanom Lešnikom in Aldom Ivančičem uredili roza Viks z naslovom Homoseksualnost in kultura. Pred tem smo izdajali fanzine pri Galeriji ŠKUC po punkovski matrici »do it yourself«. V njih smo konceptualizirali umetniško sceno radikalne seksualnosti in objavljali prevode S/M vsebin. Leta 1980 smo tako objavili besedilo trans- in bi-seksualnega Pata Califia.
Z vsem tem na kupu sem si rekla: film zdaj ali nikoli. Tako je nastal prvi dokumentarni, izrazito politični, film, ki ga ne bi bilo, če se v projekt ne bi sprva vključila Zvonka Simčič kot snemalka in producentka ter nato pri montaži še Aina Šmid, ki sta standardna ekipa, s katero delamo skupaj. Filma tudi ne bi bilo brez intenzivnih pogovorov s teboj, Tatjana, z Natašo Sukič in Natašo Velikonjo, ter seveda z vsemimi drugimi akterkami. Kajti koncept scenarija se je tlakoval prav s pogovori in nenehnim artikuliranjem. Vprašanje se je zastavilo že glede naslova, decembra 2011. Zakaj? Film je namenoma fokusiran na 25 let lezbične sekcije ŠKUC-LL in ne trdi, da predstavlja vse. Stvari niso enostavne. Vodilo ni bila neka totalizacija, ampak izpis zgodovine natanko te lezbične sekcije pri ŠKUC-LL.
Greif: Uvodoma film prikaže redke arhivske posnetke alternativne kulture in homo gibanja iz 80ih; gre za vaše avtorske posnetke; po kakšnem ključu je bilo izbrano dokumentarno gradivo?
Gržinić: Recimo, da je glavni koncept filma natančna politična drža ali bolje, politična eksplikacija lezbičnega gibanja. Militantnost, morda. A po drugi strani je to prvi film in če ne uspe v svojem konceptu in ideji, smo zapravile vse. Zaradi tega zavedanja sem vsak večer poleti 2012 slabo spala. Koncept je podaja samo-refleksije in izris kartografije. Pri tem se film opira na govoreči arhiv, saj so pripadnice, ki so začele postopek konstitucije in imenovanja te sekcije ter gibanja, in njihove ostale soborke še kako žive! Z Zvonko sva z njimi posneli okoli 15 eno- in več-urnih pogovorov. Zato je danes ob filmu na voljo tudi arhiv pogovorov, ki se je izoblikoval vzporedno s pripravljanjem filma. Hkrati je bilo 2012 posebno leto. Na referendumu, ki sta ga organizirala desnica in katoliški lobi s pomočjo najhujšega desnega črnega populističnega krila, ki so mu »štango« držali tako imenovani levi neoliberalni turbo kapitalisti, je padel družinski zakonik. Da se bo to zgodilo, decembra 2011, ko smo začeli pripravljati film, nismo vedeli. A vedela sem, da bo, če do tega pride, to zgodovinska sramota. In tako je bilo! A tedaj, decembra 2011 sem se odločila, da bomo tako rekoč v živo spremljali vse projekte, ki bodo zaznamovali leto 2012, vse do julija, ko se je začela montaža. Z Zvonko sva se na vsakem dogodku pojavili kot fantoma.
Tatjana, ti si bila izjemno pomembna, saj si že prej z Velikonjo in drugimi načrtno izpisovala zgodovino lezbične scene. V pogovoru s Sukičevo in Tratnikovo si predlagala imena tistih, ki naj bi jih kontaktirali v Zagrebu in Beogradu. Denarja ni bilo in tako, ko si vabljen zaradi nečesa povsem drugega denimo v Beograd, organiziraš vse tako, da istočasno prideš tudi do tistega, za kar veš, da mora biti v filmu.
Produkcija določa film, a nad vsem stoji koncept, scenarij. Delale smo zavedajoč se zgodovine dokumentarnega filma, ki smo ga obvladale na svetovni in alter sceni. V filmu je tako tekst natančen kot britev, izbran po vsakokratnem snemanju. A struktura filma je stvar montaže, skozi katero smo na novo pogledale vsako izjavo. Dramaturgija je jasna: zgodovina, mesto lezbične scene v širšem homoseksualnem kontekstu, “coming out” v socializmu! Kako postaneš lezbijka, ko si to že? Pa zavezništva in zgodovina parad, parade ponosa v nekdanji Jugoslaviji: v Srbiji, na Hrvaškem in v Slovenija predstavljajo vsakič drugačno zgodbo, zgodbo zatiranja. Najbolj indikativna pa je nato razlika, prehod med socializmom in kapitalizmom. Nataša Velikonja reče v filmu, da se je do leta 1984 izoblikovala dikcija homoseksualnosti. Temu smo sledile v prvem delu filma.
Greif: Kaj v 80ih je bilo najbolj odločilno za pojav gejevskega in lezbičnega gibanja? Bili ste ena od prvih, ki so tedaj utirjali pot, stali na barikadah.
Gržinić: Skorajda vse o tem, kaj je politični vstop v prostor, kaj pomeni politična pozicija v teoretičnem in umetniškem delu, kje je mesto seksualnosti in spola zunaj heteronomativne, hegemonične matrice, sem se naučila iz gejevske, in nato iz lezbične scene. Heteroseksualna matrica je diskriminatorna, rasistična, patrirahalna, v navezi s katolicizmom in kapitalom. Ko beremo danes tvoje analize Evrope, Tatjana, ko seciraš novo Evropo v luči kratenja človekovih pravic LGBTQ populacije, postane jasno, da je ta specifična, a despotska rasistična ideologija temelj vsem ideologijam, ki diskriminirajo, razlaščajo in predalčkajo, izolirajo, preganjajo… Gre za model teptanja pravic vseh, ki se (še) ne prepoznajo znotraj LGBTQ populacije. Ljudje rečejo, kaj me briga za te druge. A to, kar se zdi tako »partikularno«, je implementirano kot univerzalizirana forma nasilja in razlaščanja. Zato lahko rečem, da sem se emancipativne politične drže in teorije naučila prav na gejevsko-lezbičnem in transspolnem »partikularizmu«, ki to sploh ni!
Greif: Katere teme so v filmu izpostavljene, kam usmerja kritično ost?
Gržinić: Politična ost filma je usmerjena k oblikovanju politične zgodovine gibanja. Na zavezništva opozorimo preko ali v relaciji do političnih zahtev. Še več, vprašamo se, ali lahko naredimo film, ki ni lokalen, ki ni le »naša«, bivša vzhodnoevropska zgodba. Odgovor filma je pritrdilen. Lezbično gibanje v Sloveniji je obenem tako mlado, a vendar dovolj staro, da lahko izrišemo momente nastajanja, konstituiranja in procesiranja, ki so na Zahodu izgubljeni, ker so že tako naturalizirani, da jih je nemogoče problematizirati.
V filmu nas zanima tudi, kaj je zgodovinski čas, kaj socialni in politični prostor, kako se gradi skupno in kako definira politični subjekt. Pri vsem tem nam je bila v pomoč politična teorija, dekolonialnost, teoretične pozicije črnske lezbične scene, tvoje pisanje, pisanje Velikonje, poezija in esejistika Sukičeve, Tratnikove, Sterletove, Hočevarjeve in drugih. Pa filmi ameriškega črnskega gibanja in latinskoameriški militantni film…
Greif: Film uporablja pristop osebnega pričevanja zgodovine, kot legitimno refleksijo in samorefleksijo. Ta metoda je za manjšine, marginalizirane in prikrajšane skupine – ki jih uradna zgodovina zamolčuje ali cenzurira – ključnega pomena.
Gržinić: Drži. Ta govoreči arhiv, ki je mesto izjavljanja in artikuliranja, je bil ključnega pomena, posebej ker je šlo za prvi tovrstni film v Jugoslaviji. To je tisto mesto, ko zaznaš moč pripadnic gibanja. Poslušaš to neverjetno natančno refleksijo, ko je na mestu intervencije hkrati tudi njena refleksija, ki se konstituira kot vokabular, manifest in testament hkrati. Denimo Barbara Rajgelj je na paradi ponosa 2012 v Ljubljani začela svoj govor z branjem svoje osebne refleksije mesta, iz katerega govori. Kaj se lahko naučimo? Veliko! Pred nami se dobesedno odpre neko družbeno tkivo teorije in akademizma, ki je mrtvo. Odpre se polje civilne družbe, ki je prav tako mrtvo, ker smo državljani Slovenije, dobesedno zamočili, ko nismo šli na referendum in smo tako rekoč uzakonili diksriminacijo ter kratenje osnovnih človekovih pravic v Sloveniji. Kako to predstavi Barbara Rajgelj? Ne s frazo tipa »Zajebali ste nas in sebe.«, niti z resentimentom. Njena izjava je analiza številk, ki se jih kot državljanka Slovenije sramujem, saj je več kot milion državljanov in državljank Slovenije na dan referenduma ostalo doma ali pa glasovalo proti družinskemu zakoniku. Za zakonik so bili skorajda le vsi pripadniki LGBTQ populacije v Sloveniji in nekaj procentov državljanov in državljank. Ko to povežemo v zgodovino rasizmov in diskriminacij, kot jo predstavi Barbara Rajgelj, šele razumemo, kaj je Slovenija v resnici. Na katerih prerogativih stoji in na katerih »politikah« se gradi ta država. A to ni vse. Barbaro Rajgelj na koncu filma še enkrat prikliče Urška Sterle, a tokrat le kot »figuro« v performativno bravurozni zabavni in trpki stand up »tragediji« Sterletove. Tedaj dobesedno čutimo, poslušamo in prisustvujemo empatiji znotraj skupnosti, moči, da si, da vztrajaš in da skupaj gradiš! To je bil tudi cilj tega filma. Ne film kot »TV objektivni zgodovinski film«, ki tako ali tako ne obstaja, ker je vsaka reprezentacija ideološka in predstavlja boj za podobo in diskurz. To je film o prvih petindvajsetih letih lezbične sekcije ŠKUC-LL kot militantno-empatične-teoretično-politične skupnosti.
Greif: Zaobjeli ste področje bivše skupne države, ki presega samo Slovenijo. Menite, da se je družbena klima, odnos do homoseskualnosti in lezbištva na tem prostoru v zadnjem času bistveno spremenil?
Gržinić: Da. Na slabše. Splošni globalni trend je, da postane biopolitika prvega kapitalističnega sveta, ki je bila oblika upravljanja z namenom uničiti vse socialno in skupno, glavna matrica sveta. Implementira se jo na vse, ki so drugačni in nočejo sprejeti svoje getoizirane pozicije. Kapital in oblast sta danes v odnosu solastništva. Nista eno, a vendarle posedujeta en drugega in tako obvladujeta družbeno; politično je pri vsem tem povsem depolitizirano. To pomeni popolno destrukcijo vsake politične subjektivitete in privatizacijo zgodovine. V tej situaciji sta tudi umetnost in kultura velik biopolitični režim; pri čemur je življenje samo: delo, pravice, pokojnina…vse, kar imamo za elementarno družbeno, povsem nekropolitično. To pomeni, da je obubožano in oropano. Živimo pod minimumom, nekro pomeni smrt, in ta minimum se nenehno niža. Zato je v odnosu med biopolitičnim in nekropolitičnim na udaru tudi zgodovina. Na delu je smrt: IZBRIS vseh naših pomembnih bojev za enakost vseh. Zato smo hotele narediti ta film. Zdaj ali nikoli. Dokler smo še žive, dokler se oglašamo, protestiramo in skandiramo.
Greif: Kakšni so odzivi na film, načrti za prihodnje?
Gržinić: Načrtov ni veliko. Film je narejen in je na voljo vsem. Odzivi so bili po premieri ob 25 letnem enotedenskem dogajanju lezbičnega gibanja v Sloveniji v oktobru in novembru 2012 zelo dobri. Deležne smo bile komplimentov. Za film nismo prejele denarja, nobene finančne pomoči, nič. Vse smo naredile bolj ali manj v naših spalnicah z računalnikom in veliko podpore vseh pripadnic okoli ŠKUC-LL. V množičnih medijih je bil film skorajda povsem preslišan. Še več, poročilo o tiskovki o celotnem festivalu ob 25. obletnici, kar se mi zdi še bolj pomembno, so objavili v časopisu Delo (v Dnevniku ni bilo skorajda nič!), predzadnji(!) dan festivala na povsem nestandardnem mestu v časopisu in ne na kulturni strani, ki je običajno mesto za pisanje o teh dogodkih. Poročilo so torej objavili deset dni po tiskovki, ga malenkost vitaminizirali in ga objavili pod aktualnimi dogodki!? Kakšen cinizem! A to ni problem, kajti vemo, da si ciničen, ko si impotenten. Bolj zaskrbljujoča je tako rekoč popolna arbitrarnost te informacije. Delajo, kar se jim zljubi, objavljajo, kar tako, enkrat da, drugič ne, na prvi ali zadnji strani, zato ker so mediji sami sebi namen. Škoda, kajti prav zdaj, v tej situaciji potrebujemo kritični novinarski diskurz. Vem, da je novinarstvo povsem na psu. A vendar si misliš, da se bodo, ker pišejo o vsem brez kriterija – kar je edini kriterij –, lotili bolj precizne analize in sledili dogajanju. Tega v tej konstelaciji ni bilo. Preseneča me tudi to, da ni urednika na Delu, novinarja ali koga drugega, ki bi, če nič drugega, na kolegiju zahteval odgovornost kulturnega urednika Dela. Ob tem da se predstavljajo kot super kritični, je zastrašujoče, da o tako pomembnih zadevah, kot je 25. obletnica lezbične sekcije, prve na Vzhodu, dobiš le tekst s tiskovke, star deset dni, le dan pred koncem celotnega festivala. To ni novinarska pozabljivost, pač pa škodoželjnost, ki ni sakcionirana. Kajti pri teh »temah« lahko vsak počne, kar se mu zljubi. To je polje, kjer so diskriminacija in šikaniranje dovoljeni. Be my guest! In to kaže, da je Slovenija zares rasistična država, ki diskriminira, zapira, jemlje in getoizira. Tukaj si roke podajajo prav vsi. Kot je rekla Rajgljeva, zdi se, kot da se to ne tiče nobenega. Ali kot je rekla Sterletova, prav zato se moramo vedno znova zavedati, da nam prav nič ni podarjeno, vse je bilo izbojevano! Zato se moramo vedno znova takim stvarem postaviti po robu tudi v javnosti in v medijih.
To pove veliko. Zato pravim, da v tej državi ne more uspeti noben protest, če najprej ne popravimo in ne vrnemo tisto, kar smo ukradli izbrisanim, delavcem (migrantom) in LGBTQ skupnosti. Ukradli smo jim temeljne pravice, ki so zagotovljene v ustavi. Tako je prvi pogoj, ko zdaj protestiramo, da zahtevamo sprejetje družinskega zakonika v tisti obliki, ki zagotavlja vsem enake pravice. Nato moramo premisliti svoje državljanstvo v luči in odnosu do vseh, ki jih definiramo kot nedržavljane.
Film je bil predstavljen tudi na nekaj festivalih. V Beogradu, Novem Sadu in Sofiji, a tudi v Španiji. Morda je za Zahod film preveč političen. Kajti to ni zgodba, ki pravi, pomagajte nam, tukaj smo. Nasprotno. Kot pravi Tratnikova: »Zahod nam ne more pomagati, zadeve smo si morale izboriti same.« To stališče je v filmu zelo prisotno. Pred kratkim je bila na Dunaju v galeriji IG BILDENDE KUNST otvoritev razstave AIDS/HIV kot oblika upravljanja. Vključena je bila tudi projekcija našega filma, v katerem je poglavje o AIDSU. Bilo je veličastno. Rekli so mi: “V filmu je toliko besedila, a vse skupaj se gleda kot triler!” Ni lepšega opisa filma.
