Nina Cvar, Peter Karba
21.01. 2013, Ljubljana, Temna zvezda/ http://www.radiostudent.si
Drage poslušalke in poslušalci, prav lepo pozdravljeni v prvi letošnji ediciji Temne zvezde, v kateri vam bomo predstavili dva filma, ki ju druži angažirana namera po vizualizaciji genealogije, izpisu zgodovine in dokumentiranju pomembnih družbeno-političnih premikov, z namenom doseganja edinstvenega prepleta video-filmske slike s politično emancipacijo, ki se izraste prav iz tega svojevrstnega razmerja med vizualnim in politično konceptualnim.
V prvem delu našega današnjega druženja vam bomo tako predstavili dokumentarni video film »Razmerja. 25 let lezbične sekcije ŠKUC-LL, Ljubljana«, pod katerega so se podpisale Marina Gržinić, Aina Šmid in Zvonka T. Simčič. V drugem delu današnje »Temne zvezde« je Peter Karba za vas pripravil izčrpni prispevek o dokumentarnem filmu »Blokada« mladega režiserja Igorja Bezinovića, za konec pa smo za vas, drago poslušalstvo, zbrali še nekaj filmskih novičk.
Preidimo sedaj k prvemu prispevku današnje oddaje, v katerem bomo govorili o video filmu »Razmerja. 25 let lezbične sekcije ŠKUC-LL, Ljubljana«.
»Lezbična želja je suverena, artikulirana, subverzivna. Spodnaša, je škrlatna, izloča se iz matrice heteroseksualne seksualnosti. /…/ Lezbična želja je uporna, ne dovoljuje apatije v odnosu do sveta,« v kamerin objektiv dokumentarnega video filma »Razmerja« Marine Gržinić, Aine Šmid in Zvonke T. Simčič pove Kristina Hočevar, pesnica in profesorica slovenščine. Prav na sledi te kritično-reflektirane drže do sveta, čvrsto izdelane artikulacije lastne pozicije in senzibilnega občutka za zgodovinsko ter družbeno-politično realnost ustvarjalke filma »Razmerja« izpisujejo politično eksplikacijo lezbičnega gibanja.
Politična eksplikacija filma temelji na izraziti kritiki opresivne (re)produkcije heteroseksualne matrice, ki je diskriminatorna, rasistična, patriarhalna, kar pa je izjemno pomembno za razumevanje njene ideološko-diskurzivne podstati, ki jo Marina Gržinić označi kot tisto, ki je temelj vsem ideologijam, ki diskriminirajo, razlaščajo in predalčkajo, izolirajo, preganjajo … Oziroma kot pove Tatjani Greif v intervjuju za »Lesbo«: »Gre za model teptanja pravic vseh, ki se (še) ne prepoznajo znotraj LGBTQ-populacije. Ljudje rečejo, kaj me briga za te druge. A to, kar se zdi tako »partikularno«, je implementirano kot univerzalizirana forma nasilja in razlaščanja. Zato lahko rečem, da sem se emancipativne politične drže in teorije naučila prav na gejevsko-lezbičnem in transspolnem »partikularizmu«, ki to sploh ni!«
Po besedah Marine Gržinić, pobudnice za film, ki je sicer nastal brez sleherne finančne pomoči, a bil že do sedaj predvajan na različnih festivalih, je glavni koncept filma natančna politična drža ali še bolje – politična eksplikacija lezbičnega gibanja.
Ideja za film se je – kot je v intervjuju za »Lesbo« povedala Gržinićeva – porodila v navezavi na spoznanje, da leto 2012 predstavlja 25 let lezbične sekcije ŠKUC – LL. K idejni nameri po snemanju pa sta pomembno prispevali tudi osebna ustvarjalno–aktivistična izkušnja in vpletenost ustvarjalk v alternativno sceno osemdesetih let, zlasti Marine Gržinić in Aine Šmidt.
Marini Gržinić – kot izpostavi v omenjenem intervjuju – se je prav tako zdelo pomembno, da se naredi radiografijo eks Jugoslavije, nastanek nove države Slovenije, ne nazadnje pa tudi širšo radiografijo Evrope, pred padcem berlinskega zidu in po njem, z vprašanjem, kako je z legitimnimi pravicami LGBTQ-populacije danes in kakšno zgodovino se lahko iz slednjega izriše. Vsled tega so v ospredje filma postavljene pripadnice in bojevnice, lezbijke in feministke, ki so to sceno začele, izbojevale in izgradile.
V današnji oddaji predstavljeni video dokumentarni film torej vizualizira, kontekstualizira in opredeljuje lezbično gibanje v nekdanji Jugoslaviji, poleg tega pa v svoj fokus postavlja tudi feministične, lezbične, gejevske, queerovske in transspolne pozicije, in sicer skozi prizmo politike, ekonomije, kulture, umetnosti pa tudi skozi vidik pravno-institucionalnega ustroja, vendar tudi v odnosu do aktualne realnosti.
Izris te kartografije se odvija skozi izjemno vešče prehajanje med aktualno sedanjostjo in preteklostjo, pri čemer sedanjosti ne moremo razumeti brez natančne kontekstualizacije preteklosti, ki je v filmu vizualizirana tako prek govora kot prek arhivskih video in avdio posnetkov.
Ta filmu odtisnejo prav posebno atmosfero družbeno-političnega in historičnega suspenza, ki gledalca potegne vase, a mu hkrati daje svobodo, da sam, prek intenzivne relacije do videnega in slišanega, pride do lastnih zaključkov.
Poleg premišljenega dramaturškega loka in izvrstno koncipirane montaže se »Razmerja«, ki so seveda tudi analogija razmerja med individualnim in kolektivnim, izrisujejo in se s tem vpisujejo v javni prostor skozi zavedanje pomena govora, kar v intervjuju za »Lesbo« poudari tudi Marina Gržinić: »/…/ film (se) opira na govoreči arhiv«, /…/ z Zvonko sva posneli okoli 15 eno– ali več urnih pogovorov«, pri čemer so se predlogi za sogovornice izoblikovali tudi v intenzivnih pogovorih s Tatjano Greif, Suzano Tratnik in Natašo Sukič.
Politična ostrina filma se torej gradi tudi skozi govor, skozi osebna pričevanja zgodovine, njene refleksije, ki se izrašča v lucidne reprezentacije sedanjosti in projekcije prihodnosti. Gre za eno od ključnih metod manjšin, marginaliziranih in prikrajšanih skupin, ki jih uradna zgodovina zamolčuje ali cenzurira, kot to metodo opredeli Tatjana Greif v intervjuju z Marino Gržinić. Mesto govora je tako vselej resoniranje kritike heteronormativne družbene matrice, obenem pa tudi specifične pozicije subjektivitete, ki vzpostavlja transgresivni družbeni diskurz.
Uporniško-subverzivne prakse LGBTQ-populacije potemtakem niso le izraz idejne ravni, temveč gre za življenja, če se sklicujemo na eno od sogovornic v filmu. Pričujočo uporniško držo bi sicer lahko označili za osrednji lajtmotiv filma, katerega strukturna geologija je pripeta na pet temeljnih tvarin: na oris in kontekstualizacijo zgodovine, s poudarkom na oblikovanju politične zgodovine gibanja; na mesto lezbične scene v širšem homoseksualnem kontekstu, v odnosu do analize socialnega in političnega prostora ter samega subjekta; na »coming out« v socializmu; na vezi in zavezništva v nekdanji Jugoslaviji ter na parade ponosa po razpadu bivše države, ob čemer organizacija parad v posamezni državi nekdanje skupne države s seboj prinaša tudi svojo lastno zgodbo; ter na tematiziranje razlik med socializmom in kapitalizmom v odnosu do telesa, spolnosti, lezbištva, homoseksualnosti.
Aktualna slovenska sedanjost je med drugim prikazana v nedavno padlem družinskem zakoniku, ki ni le katastrofičen pokazatelj pasivne depolitizirane večine in kastriranega javnega prostora, strašljivega izraza intenziviranega desnega populizma, podprtega s strani desnice in katoliškega lobija, marveč izpričuje genealoško realnost same slovenske države – njeno konzervativno politiko in racializacijo oziroma rasistične diskurze, navsezadnje pa tudi stanje domače civilne družbe.
Klimaks tega »stanja stvari« je nedvomno govor Barbare Rajgelj na junijski paradi ponosa, v katerem ta brez dlake na jeziku okrca tudi akademsko pozicijo slonokoščenega stolpa, ki se raje, kot da bi intervenirala v javnosti, odloča za apolitično držo nevpletenega opazovalca, kar pa je pravzaprav širši simptom t. i. neoliberalne, kastrirane akademske produkcije.
Še posebno pomemben prispevek filma, poleg tega, da zabojema analizo nekdanje skupne države v odnosu socializma do lezbištva in homoseksualnosti, je prav analiza dandanašnje družbene klime, njenega razmerja do homoseksualnosti in lezbištva, pri čemer so zlasti pomenljivi intervjuji s Tatjano Greif, Suzano Tratnik, Natašo Velikonja in Natašo Sukič.
Prav Tatjana Greif in Suzana Tratnik se dotakneta odnosa do EU, obe njuni poziciji pa nista le kritični, marveč med drugim pokažeta na nevralgične koordinate same Evropske unije. Tatjana Greif na primer izpostavi problem aktualne dekompozicije EU zlasti v kontekstu oblastnih razmerij, tako z vidika (z)birokratiziranosti kot z vidika pozicij moči, spojenosti kapitala in cerkve. Po drugi strani pa je nadvse pomenljiva misel Tratnikove, ki med drugim izpostavi, da nam Zahod ne more pomagati, zadeve si je treba izboriti sam.
Prav ta izrazita emancipatorična misel, ki v sebi skriva zgodovinsko nujnost vztrajanja in nenehno tendenco po gradnji prihodnosti onkraj opresij, je tista, ki film preveva od začetka do konca. Ali kot je v intervjuju za »Lesbo« dejala Marina Gržinić: »Ne film kot ‘TV objektivni zgodovinski film’, ki tako ali tako ne obstaja, ker je vsaka reprezentacija ideološka in predstavlja boj za podobo in diskurz. To je film o prvih petindvajsetih letih lezbične sekcije ŠKUC – LL kot militantno-empatične-teoretično-politične skupnosti.«
—
Drage poslušalke in poslušalci, sedaj pa nadaljujemo s prispevkom Petra Karbe o dokumentarnem filmu »Blokada«, ki si ga lahko ogledate v »Kinodvoru«.
Spoštovane, spoštovani. 8. januarja je slovensko premiero doživel film Igorja Bezinoviča, »Blokada«. To je dokumentarni film, ki obravnava 34 dni trajajočo zasedbo »Filozofske fakultete« v Zagrebu s strani tamkajšnjih študentov v aprilu in maju dva tisoč devetega leta. Film je bil prvič predvajan lanskega februarja na zagrebškem »ZAGREBDOX-u« in je bil že večkrat prikazan na raznih festivalih dokumentarnega filma ter deležen dobrih ocen.
V splošnem bi si lahko upali trditi, da je dokumentarni film mogoč takrat, ko je neko dogajanje videno. Sicer je nato posneto, montirano, producirano in distribuirano, a vendar se morajo stvari najprej zagledati kot dogodek. Ravno to videnje je izhodiščno sredstvo, ki določa in posreduje in se na koncu izloči v razumevanje. Razumeti z videti ali kot bi lahko temu rekli.
»Blokada« je glasen in silovit film. Je film, zaznamovan s prostorom, ki ga s svojo podobo oklepa neka struktura – materialnost Filozofske fakultete. Uvodni kadri v kamen oblečenega stopnišča, dolgi hodniki z razlitimi odsevi silhuet, predavalnice, študentski lokal. Ta prostor je nevralgična točka spopada znotraj vse bolj zaostrenih razmerij med izobraževanjem človeka in kapitalom ter med izobraženim človekom in kapitalom.
V predstavitvenem spotu na »Youtubu« dekan Damir Boras, eden od pomembnih likov v dokumentarcu, »Filozofsko fakulteto« smatra za temeljno ustanovo hrvaške kulture in izobraževanja ter obenem znanosti na področju humanistike in družbenih ved. V tej ustanovi, v teh prostorih se je tiste pomladi nekaj zgodilo ali kakor na enem od sestankov vječa filozofskog fakulteta pove Michelu Foucaultu podoben profesor: “Konačno se na ovom fakultetu nešto dogodilo. Na ovom fakultetu se več godinama ne događa ništa.” Tam namreč spijo, razpravljajo, prekinjajo predavanja, oblikujejo sklepe plenuma, čakajo na odgovore ministra, uvajajo neposredno demokracijo in oblikujejo uradne izjave z namenom, da bi jim bilo ugodeno v zahtevi, da se povečajo vlaganja v izobraževanje in zakonsko prekine plačevanje šolnin.
V oziru dokumentarnega film odlikuje, da ima jasno formo, ki zadeva čas in prostor. Začne se s samim trenutkom zasedbe fakultete in konča z njenim koncem, dogajanje v zvezi z zasedbo pa se ne širi iz zgradbe fakultete. Izjemno zanimiv je film v tem, da se kamera sredi boja za pravice študenta ves čas obrača k posamezniku, njegovi afektiranosti. Mogoče je opaziti odločitev, da dokumentarec ne vpeljuje izvzetih, ločenih razlag dogodka, bralcu ne vsiljuje aparata, s katerim naj bi »Blokado« doumel. Ko te tri formalnosti sklenemo, se lahko približamo ugotovitvi, da dokumentarec izziva posamezniku prepuščen odziv.
Mar želi reči, da je ravno v času izostrenega političnega boja človek tudi najbolj sam? Da je ravno odnos do lastne prizadetosti ta, ki pogojuje naše politično delovanje, in da tam na robu ni nikogar, ki bi oblikoval našo politično misel? Predstavnik sindikata učiteljev v visokem šolstvu, ki se v začetku kaže kot izrazito solidaren s študenti ali pa to vsaj na najbolj učinkovit način blefira, nekje v začetku filma nagovori polno predavalnico, petsto do šeststo študentov, z besedami, da so to trenutki, ki se jih bodo spominjali vse svoje življenje. Spomin, nekaj, v kar se lovi dokumentiranje naših življenj, tistih nekaj bornih trenutkov drhtenja v goli in brezkompromisni zoperstavljenosti sebe nasproti svetu, in tega, kako si se v svetu zgodil in svoje življenje razumel.
Dokumentarni film »Blokada« je spomin generacije, ki je aprila 2009 zarisala fronto političnega boja, in zgodba, ki dokončnejšo obliko pridobiva šele v gledalcu in se nadaljuje v bojih po Evrope in zdi se, da se ti šele začenjajo. Prezgodaj je, da bi lahko dali filmu dokončno oceno, ker mu je uspelo, da bomo do takrat morali tudi mi sami še precej razumeti in storiti. In drugače; morda bomo ravno zaradi filma »Blokada« temu istemu filmu nekega dne pa zares lahko dali dokončno oceno, oceno odlično, besplatno i gotovo.
Za vas, drage poslušalke in poslušalci, Peter Karba.
—
Preden pa se od vas poslovimo, naj vas seznanimo še s kratkimi filmskimi novičkami. V »Kinodvoru« si lahko že ogledate zadnjo Tarantinovo poslastico, »Django brez okovov«. V »Kinoteki« še naprej poteka retrospektiva filmov Tarkovskega. Decembra je izšla dvojna številka revije »KINO! 17/18«, ki se z obsežnim tematskim sklopom poklanja stoti obletnici rojstva Franceta Brenka, v rubriki »Preboji« postavlja v središče opus angažiranega avtorja Travisa Wilkersona in najnovejši dokumentarec Nike Autor »V Deželi medvedov«. Pričujoča številka med drugim vsebuje tudi razdelek, posvečen Živojinu Pavloviću, ki predstavlja neformalno dopolnilo monografije »Prekletstvo iskanja resnice: filmska ustvarjalnost in teorija Živojina Pavlovića«, ki jo je izdala »Slovenska kinoteka«. »Kulturno umetniško društvo Anarhiv« je nedavno izdalo že tretji zbornik Škratove filmske šole, tokrat z naslovom »Škratova filmska šola 2012: film in novi mediji«, pri čemer je njegova digitalna oblika dosegljiva tudi na spletu, in sicer na fimuthe.org. S četrtkom, 24. 1. 2013, si lahko v »Kinodvoru« ogledate film »Lov«, napeto psihološko dramo, v klubu »Brooklyn« na Nazorjevi 6 pa se bo odvijal »Brooklyn film festival«, na katerem se bosta predstavila Valentina Plaskan in Diego Menendes.
Tako, počasi smo prišli do konca današnje oddaje, ki sva jo pripravila Nina Cvar in Peter Karba.
Viri za prvi prispevek o filmu »Razmerja«:
Citati za prvi prispevek o filmu »Razmerja« so bili prevedeni iz »Deartikulacije«, dosegljive za branje na: http://bijenaleumetnosti.rs/2012/download/De-Artikulacija1.pdf
http://bijenaleumetnosti.rs/2012/download/De-Artikulacija2.pdf
Citati iz intervjuja Tatjane Greif z Marino Gržinić so bili vzeti iz prispevka »Intervju z dr. Marino Gržinić, pobudnico in soavtorico filma »Razmerja. 25 let lezbične sekcije Škuc LL«, ki bo objavljen v novi številki revije »Lesbo«.
