Intervju Kristine Božič z Marino Gržinić, filozofinjo in umetnico
Institucije in ne ljudje so danes subjekti naših držav, pravi filozofinja dr. Marina Gržinić Mauhler. Znanstvena svetnica na filozofskem inštitutu ZRC SAZU že 14 let predava konceptualno umetnost tudi na dunajski akademiji za likovno umetnost. Gostuje na univerzah po svetu in Evropi, med letoma 2007 in 2010 je so-vodila projekt izdajanja revije Re-artikulacija, ki je leta 2012 doživela še zadnjo številko De-artikulacija. Pred tremi leti je z zagrebškim teoretikom Šefikom Tatlićem napisala knjigo Nekropolitika, rasializacija in globalni kapitalizem, pred dobrima tednoma pa se je v Celovcu odprla razstava Radikalna sodobnost o umetniškem ustvarjanju tandema Gržinić & Šmid od leta 1982 dalje. Njuni videi, ki so pogostokrat tudi zgodovinski dokumenti, ne vzbujajo ugodja. Pokažejo, da družba ni reklamni spot, ampak boj, vztrajanje. Izstopajo iz družbe ugodja, ki pasivizira ljudi.
Pred 35 leti, leta 1982, sta z Aino Šmid začeli delovati kot umetniški tandem. Vajini videi so bili tudi protest zaradi nasilja policije nad punkerji. V kakšnem okolju in na podlagi kakšnega razmisleka se je začelo vajino delovanje?
“Z Aino sva se srečali prav zaradi Galerije Škuc, ki je dobila svoje prostore leta 1978. Gre za sceno pod močnim vplivom punka in radia Študent, ki ponuja drugačno vizijo glasbe in družbenega protesta. Ni šlo za klasično disidentsko pozicijo proti socializmu, saj neoliberalni kapitalizem ni bil naša prihodnost. Zanimalo nas je ustvarjanje možnosti, da bi se udejanjila družba, ki je pravična in v kateri možnosti ter pravila veljajo za vse. Bilo je izjemno živo: prevajale so se knjige, izdajale zbirke v Zagrebu in Beogradu, sledilo se je gibanjem v tujini. Bili sva mladi, a obkroženi tudi s starejšimi ustvarjalci.
Punkerji so bili srednješolci. Vse pa nas je zaznamoval preplet politične govorice z umetnostjo, saj smo večinoma izhajali iz humanističnih študij. Brali smo strukturalistične in poststrukturalistične tekste, teorijo, ki je pojasnjevala britansko subkulturo in njeno delavsko podstat. Tudi mi smo bili večinoma otroci migrantov in delavk, a migrantskosti še nismo zaznavali. Bili smo kot vsi drugi, ki so prihajali iz drugih okolij, a bili del države in družbe. Šele kasneje, zaradi močnega slovenskega nacionalizma, je prišlo do stigmatizacije ‘južnjaki‘. Vedeli pa smo tudi, da je za nas politična pripadnost pomembnejša od družinske.
Represija nad punkersko populacijo je bila tedaj neverjetna. Večinoma je šlo za srednješolce, ki so bili med poukom, vsem na očeh, pogostokrat odpeljani na policijske postaje, kamor so morale priti tudi njihove družine. Prihajali so z roba družbe, nobeden ni bil del politične elite, rdeče buržoazije.”
Zakaj ustvarjanje videa?
“Čas je zahteval nov medij, ki ni bil del uradne kulture. Ta je bila popolnoma formalizirana, modernistična in ni razumela družbe. Brali smo, kaj se je dogajalo drugod. Leta 1982 sem šla z avtoštopom na Documento v Kasslu, kjer je bil viden velik zasuk modernistične umetnosti v postmodernizem – odpiranje proti množični kulturi. Pri nas se je, tudi po zaslugi Marjana Osoleta – Maxa, pojavil VHS, popolnoma amaterski video, ki pa je postal neverjetno pomemben. Gledali smo filme Rainerja Wernerja Fassbinderja, Rose von Praunheim, Andyja Warhola in brali o tretjem kinu (Tercer Cine) v Južni Ameriki, ki je deloval proti neokolonializmu, o eksperimentalni videosceni, ki je bila na višku v ameriškem, nemškem in angleškem okolju. Video je bil in ostaja sredstvo, ki omogoči politizacijo vizualnega polja in da možnost, da medij ni vir estetike, ni umetniški instrument, ampak je praksa intervencije.”
V družbeni zavesti so osemdeseta povezana z vzgojno-izobraževalnimi jedri, človekovimi pravicami … Zavedanje o boju LGBT+ skupnosti obstaja, a je v ozadju. Kaj je bil vaš razmislek, da ste se odločili osredotočiti se na to področje?
“Iz analiz, ki smo jih poznali, smo vedeli, da obstajata dve super represivni polji v socializmu. Prvo je bila zgodovina, ki je bila ena sama. ››
To bi bilo v redu, če bi bila to partizanska zgodovina, a problem je bil, da so se brisale številne druge, vzporedne zgodovine, ki so se dotikale prav človekovih pravic, obstoja drugačnih civilnih združenj.
Pojavljale so se zahteve po demilitarizaciji družbe, po zaščiti norosti. Obstajalo je delo ljudi, ki so se borili za te stvari, a uradna, politično nadzorovana zgodovina je to ignorirala in zatirala. Naš cilj je bil vse to konceptualizirati prek videa.
Drugo represivno polje je bila seksualnost – vladal je šovinizem, seksizem; seksualnost je bila le ena, heteronormativna in patriarhalna. Boji proti temu so potekali pri nas, a tudi drugod po svetu. V mnogočem je bila vodilna prav gejevska scena, ki je poznala izkušnje ameriške črnske manjšine, ki se je borila za državljanske pravice. Brez njih in njihovih bojev ter spoznanj, kako se postaviš po robu sistemu kot drugorazredni državljan ali celo ne-državljan, a sestavni del družbe, tudi naju ne bi bilo.”
Video uporabita kot politično intervencijo?
“Prvi video govori o tem, da obstajajo lezbične pozicije. V videu nastopava z Aino Šmid, a ne gre za avtobiografsko sago. Prevzameva politično figuro, za katero stojiva, saj je tako zelo diskriminirana, da je za naju, politično gledano, to edina možna figura in politična praksa v eksperimentalnem videu. Homoseksualnost v Sloveniji tedaj ni več kriminalizirana, a je popolnoma nevidna, kar je ravno tako oblika družbene kriminalizacije. Kdor in kar si, si lahko le, če si zaklenjen v svojem domu in ostajaš neviden. O tem spregovoriva.”
Vaju je zanimalo priznanje širše kulturne sfere?
“Ne. Tam ni bilo potenciala za emancipacijo. V formalni kulturi ni premišljevanja o drugem in diskriminaciji. V meščanski, buržoazni kulturi je le mit o sebi: o izgubljenih možnostih, neizsanjanem senu, o lastni pomembnosti. Ni odseva družbenega dogajanja – kdo so diskriminirani, kdo je neviden in kaj bomo naredili za vse, ki še pridejo. Uradna kultura le poustvarja politične diskriminacije in represijo. S subkulturo pride v Jugoslaviji do politizacije in razvije se postmodernizem. Ne v javnem prostoru, ki je nadzorovan, ampak prek politično-kulturnih praks, teorije in medijev, kakršni so bili radio Študent, Tribuna in Škuc po letu 1979. Tam se je ustvarjal javni prostor, ki v javnosti ni bil javen zaradi obsesije socialističnih političnih elit, da mora biti vse popolnoma nadzorovano.
Subkulturne prakse pa ponudijo tudi modele, ki so uporabni v neposredni politični razpravi: ko je prišlo do zasedbe Erjavčeve ali ko so bili punkerji preganjani in so zaprli Igorja Vidmarja, ker je nosil značko s prekrižanim kljukastim križem, četudi je bil pravi razlog njegovo delovanje, ki političnim oblastem ni bilo všeč – tedaj se je resnično pokazal popoln cinizem oblasti. A obstajala je solidarnost, ki je nastajala skozi čas, skozi sodelovanje na sceni. Z Aino naju je obrobnost še dodatno motivirala. Večina stvari, ki smo jih počeli tedaj, ni bila priznana kot umetnost. Ko smo v galeriji Škuc pripravljali fotografsko razstavo del Janija Štravsa, Toneta Stojka, Siniše Lopojde …, so kulturni kritiki iz naše generacije in ljudje, ki še danes vodijo glavne umetniške in kulturne institucije sodobne umetnosti, njihovo delo spregledali in zavrnili. No, danes se z njihovim tedanjim ustvarjanjem okoriščajo.
Treba je biti močan. Kljub pritisku in posmehu številnih iz priznanih institucij obstojiš za temi projekti in produkcijami, v njih verjameš, o njih pišeš … To smo počeli. In tudi zato danes, petintrideset let kasneje, ljudje, ki tedaj v tem niso prepoznali umetnosti, ta dela postavljajo v priznane institucije. Ob tem je treba povedati, da so številni ustvarjalci iz osemdesetih danes v izjemno prekarnem in negotovem položaju. O tem ne govorimo, a to je treba reči na glas. Živijo iz nič, saj vzpostavljene institucije niso zanje nikoli nič naredile. V tem je paradoks. Hkrati se poskuša brisati del tedanjega ustvarjanja, a težava je, da imamo mnogi še vedno vedenje, kako je bilo. O mrtvih in objektih radi govorimo. Ko so ljudje še živi in imajo svojo pozicijo ter povedati nekaj, kar ni vselej prijetno, pa sta družba in prostor zadržana. Odnosu med tistim, kar se je dogajalo tedaj, in tem, kar se dela danes, pravim zaplemba. Na novo se postavljajo v prostor zelo konkretne politične, umetniške, medijske in teoretične prakse, ki se jih čisti in nevtralizira. Preteklost se obravnava kot zgodovino, ki jo je treba zapakirati za potrebe nacionalne države, saj ta potrebuje zgodbo, daljšo, kot je njena dejanska zgodovina.”
Je znak tega tudi redukcija dogajanj iz osemdesetih na reklamne slogane in televizijske oddaje, ki naj bi gradili zavest naroda – od slogana Slovenija, moja dežela do igre podarim – dobim?
“Spreminjanje zgodovine je del kapitalističnega sistema. Kapitalizem ima svojo zgodovino, mi pa smo v zadnjih petintridesetih letih šli čez kar nekaj njegovih faz. Danes v neoliberalni fazi ga zaznamujejo postopki znamčenja – natikanja blagovnih znamk, brandov na vse. To, da se iz vsega ustvarjajo znamke, je edino, kar je ostalo. Do tega smo prišli prek pozabljanja, amnezije v osemdesetih, devetdeseta so bila nato čas afazije, stanja, ko nismo več znali povedati, kaj želimo in kaj živimo. Zmanjkalo nam je besed, da bi kritično govorili o družbenih procesih. Danes smo v novi fazi – brisanja prek zaplembe. Konkretne prakse, ljudje in njihova delovanja se nevtralizirajo v splošno zgodbo o nekem dogajanju – in edine točke te zgodbe so znamke in slogani, povezani z interesnimi skupinami. S tem prihaja do popolne depolitizacije.”
Smo zavrteli cel krog, ko nam spet manjkajo vse zgodovine?
“Ne, zgodovino poznamo, a uradno je etnično določena. Rasializirana je, izčiščena je ljudi, ki so razvijali kritične analize, prakse in politične razprave. V njej ni institucij, ni zgrešenih odločitev in boja LGBT+ skupnosti.”
V zadnji video, Zaplemba, so vključene štiri zgodbe: zgodba iz Palestine, zgodba Adele Jušić iz bosanskih vojn, zgodba Anje Salomonowitz o posledicah azilnih politik na ljubezen ter izkušnja ameriških temnopoltih aktivistk za državljanske pravice. Zakaj te zgodbe?
“Ta video poskuša prikazati kontrakulturne zgodovine, ki govorijo o diskriminacijah in pokažejo, kako neoliberalni globalni kapitalizem deluje. Izhodišče je zavedanje, kako pomembno je mesto kamere – določi, kaj je vidno. To se je pokazalo z razkritji Edwarda Snowdna. Četudi neko zavedanje v ljudeh obstaja in vedo, kaj se dogaja, je trenutek, ko stvar postane vidna in se nanjo pokaže s prstom, pomemben. Če nič drugega, sta potrebna nato spet trud in čas oblasti, da se vse ponovno prikrije. To ustvarja nelagodje centrov moči, saj jih nekoliko zamaje. In zgodba iz Bosne se dotakne prav tega očesa kamere, našega vedenja. Podobna vprašanja so danes aktualna ob dogajanju v Siriji in Palestini: kaj vidimo, kaj vemo?
Zgodba iz Avstrije govori o resničnih posledicah azilnih politik. Prikaže, kako se tudi tiste, ki dobijo status begunca, pošlje skozi procese izkoriščanja, ki vzamejo ljudem vse. Odsev tega dobimo na sprevržen način v govorici, kaj vse bo kdo komu vzel. Zgodbo o filmu Lejla in volkovi pove filmska umetnica Heiny Srour. Šla je v britanske arhive in poiskala dokumente iz časa ustanovitve države Izrael. Odlično razloži, kako se dogaja zaplemba imperialnih sil – kako se vse bolj krči možnost notranjega palestinskega razmišljanja o zgodovini Palestine. In posledično se krči tudi prostor razmisleka o holokavstu, saj je nacistična, kolonialna Evropa konec koncev vzrok današnjega stanja na Bližnjem vzhodu. Sedanje brisanje in ustvarjanje zgodovine pa pokaže Nevline Nnaji. Deluje kot umetnica, ki želi narediti dokumentarec o zgodovini ameriškega ženskega črnskega gibanja v povezavi s Črnimi partnerji. Ugotovi dvoje: da mora za arhivske materiale plačati in da so zato večinoma dostopni le bogatim, privilegiranim, belim režiserjem z velikimi producenti. To je velik paradoks časa, v katerem živimo. Zelo dobro prikaže največji družbeni boj med kapitalom in delom ter kako se je prek njega uresničevala diskriminacija – kdo ima možnost izkoristiti socialne pravice in kdo ne. Ni zelo drugače od tega, kar se dogaja danes v Sloveniji. Največji paradoks, ki ji ga uspe prikazati, pa je morda ta, da tisto, kar je veljalo med zgodovinarji za nepomembno, kar so posneli posamezniki zase ali za skupnost, v kateri so delovali, je tisto, kar najbolje razloži zgodovinske procese in tudi sedanji trenutek, ko je ponovno aktualen razredni in rasni boj.”
Razstava ob 35-letnici vajinega delovanja je v Celovcu. Se tudi nam že dogaja, da se celostno vedenje o zgodovini seli v prostore, ki so večji, bogatejši?
“Bolj absurdno je, da v Sloveniji tako rekoč ni odziva na razstavo, ki je nekakšna transverzala najinega dela in politizacija danega trenutka. To, da smo šli v Celovec, pa je v celoti politična odločitev. Tam je sedež slovenske koroške manjšine, ki je izjemno pomembna politična sila. Razstava je v celoti v treh jezikih: v slovenščini, nemščini in angleščini. In vsa izbrana dela se dotikajo nacistične preteklosti Evrope, Avstrije in naše zgodovine. Gre za zavzemanje prostora. Slovenski manjšini v Avstriji se dogajajo podobne stvari, kot se kritičnim glasovom dogaja v Sloveniji, in to zato, ker slovenska država ni naredila, kar bi morala narediti, saj ji je bilo pomembneje dokazati Bruslju, da je najboljša neoliberalna članica EU, ki nima nič z lastno preteklostjo. Zato se brišejo pravice manjšine do uporabe jezika, ki so ji zagotovljene po avstrijski državni pogodbi.
Kapitalizem je diskriminatoren sistem, ki destabilizira družbe, njegova cilja pa sta le profit in privatizacija. Odprto vprašanje je le, kakšno obliko prevzame, da te procese zastre. Ko uničuje, želi to prekriti – in ti drobci dajo možnost za politizacijo in subverzijo. Tu nastaja zgodovina upora in ljudi, ki kljub vsemu vztrajajo. Večina reče, pa kaj je tega treba. A obstajajo skupnosti, ki se borijo skupaj za druge in z drugimi. Kaj je ljudem treba iti pred azilni dom in tam protestirati deportacijo begunske družine? A to ni poza. To so resne zadeve in predstavljajo izjemno pomemben politični trenutek. Gre za procese, ki ne nastajajo individualno, ampak izvirajo iz skupnosti, ki nastajajo zgodovinsko in se niso pripravljene podrediti zato, da bi lahko potovali, dobili priznanja, imeli razstave in honorarje … Razumejo, da bi to pomenilo popolno brisanje lastnega dela in lastnih stališč. Izgubili bi kontradikcije, nasprotja, ki so resnična, boje, ki so bili izbojevani, da smo danes, kjer smo. Vse, kar ostane, so boji, ki so politični. Na letošnjem beneškem bienalu jih je od 120 umetnikov le pet, o katerih bi lahko rekli, da prihajajo iz črnske skupnosti. To je zastrašujoč podatek. A je dokaz, da so črnska življenja danes izredno pomembna, saj povedo največ o naših družbah. Vse naše družbe so, kot so bile v preteklosti, multikulturne. A ti ljudje ostajajo nevidni.”
Mesto črnih teles v politiki EU in njenih članic se zdi, da je le na dnu Mediterana.
“Leta 2013 se je zgodila Lampedusa, vsaj 366 beguncev je utonilo v eni noči, in tedaj se je zame ideja državljanstev na novo rodila. Italija je posmrtno podelila mrtvim beguncem državljanstvo. S tem smo dobili četrto obliko državljanstva – nimamo le nedržavljanov, državljanov in drugorazrednih državljanov, ampak tudi nekro-državljane. Tiste, ki so si državljanstvo zaslužili s svojo smrtjo; ko so bili mrtvi in niso bili več problem za Evropo, so dobili dokumente. A vsa državljanstva so zato danes biopolitična in to se sedaj vse bolj kaže na način, da lahko rečemo, če se ne boš obnašal, kot zahteva država, boš državljanstvo izgubil. To je prepričanje, na katerem so utemeljeni zakoni, ki omogočajo odvzem državljanstev. Potrjujejo, da je linija diskriminacije rasna, kolonialna in to vidimo v vseh načinih, kako Evropa ravna z migranti in begunci.”
Je sistemu uspelo politični boj spremeniti v identitetne odločitve o življenjskem stilu?
“Stvar ni tako preprosta. Protirasistična fronta brez meja, ki se je vzpostavila in deluje v Socialnem centru Rog v povezavi z Infoshopom na Metelkovi, jasno vključuje politiko. Ne gre za življenjski slog, ampak za zavzemanje pozicij. Povezujejo rasizem, ki se izvršuje nad njimi in nad migranti in izbrisanimi ter nevidnimi delavci z odnosom, ki ga država kaže do beguncev. V Sloveniji smo priča orbanizaciji države, ki sega globlje kot na Madžarskem, saj smo startali iz moralizatorske drže, da nismo kot Viktor Orban, sedaj pa smo v celoti na poti Madžarske in to se je popolnoma normaliziralo. Bili so upori, a politika se ni v ničemer spremenila. Neoliberalizem pri nas prevzema fašistično obliko, saj smo v vmesnem času izgubili prakse in ideje skupnosti. Ljudem ostane občutek, da imajo izbiro le med različnimi življenjskimi stili. A to ni res. So prostori, kjer se oblikuje zelo pomembna kritična družbena misel ter sta zadaj za odločitvami in dejanji politični razmislek in pomen. A kot se je ignoriralo v preteklosti, se danes izključuje ljudi, ki so prvi postavili svoja telesa na ulico proti rasizmu. Ljudje, ki so z vsakodnevnimi praksami do konca povezani s temi boji, so popolnoma izvzeti, saj niso del elit niti niso povezani s centri moči. Zato nimajo vidnosti v medijih.
Mediji, če posplošim, ponavljajo, da smo prišli iz recesije, a vse več ljudi je v vse bolj prekarnih situacijah. Družba ne omogoča ne socialne ne zdravstvene varnosti, osnovnih pravic. Mediji pa delujejo prek mehanizmov, ki jih je sijajno opisal Achille Mbembe, kamerunski postkolonialni teoretik. Poimenoval jih je zasebna posredovana oblast: so sprivatizirani in služijo zasebnim interesom, a se obnašajo, kot da le nepristransko posredujejo informacije. To ustvarja nove odnose. Pravila so kruta – če si preveč kritičen, te ni. Zaradi vsesplošne negotovosti pa je hkrati v podzavesti vseh, da lahko že jutri ostanejo brez službe in se zanje ne bo nihče postavil. Ostali bodo brez vsega.”
Zgodovinar E. H. Carr piše, da so tisti, ki si lahko privoščijo širiti pesimizem, intelektualci, profesorji s službami, ki lahko nekaj izgubijo. Običajni ljudje se borijo, kljubujejo.
“To drži. Vse prakse, ki reflektirajo boj, so način življenja. Ne gre za nekaj, s čimer se ukvarjaš par ur na dan. Enkrat drugič ali naslednjič ne obstajata. To je radikalna sočasnost, o kateri piše kustosinja Aneta Stojnić. Ne razmišljaš, da boš jutri nadaljeval, saj bo jutri že spremenjen. Niti ni časa za resentiment, za depresijo in užaljenost. Ne čakaš, da te bodo pripoznali, se ti poklonili, opravičili … Ne bodo. Nič ne bodo naredili. Hvaležni bodo, da te ni. In prav zato moraš biti. Ne samo sam, ampak prek skupnosti.
Če smo iskreni, kaj bi bili brez LGBT+ skupnosti? Nič. Kaj bi bili brez Protirasistične fronte? Nič. Ne bi bilo ne kritične misli ne kritične mase. Bili bi sami. Biti sam pa nima smisla. Kaj bi bili brez teh, s katerimi se lahko pogovarjamo, skupaj delujemo, izmenjujemo mnenja? Brez teh ljudi nas ne bi bilo. Zato ni užaljenosti, ampak je le interes delovati. In za tem v celoti stojimo. Tudi nasproti kritiki. Vendar pa smo sedaj v času, ko ni niti te. Prek tišine, neodziva te želijo izbrisati.”
Kustosinja Aneta Stojnić, ki ste jo omenili, piše, da je treba razbrati distopično sedanjost, da bomo lahko mislili prihodnost. Kje najti moč za to soočenje in hkrati pogum, da si drzneš gledati v prihodnost, da si v očeh družbe tako naiven?
“Nujna za to je zgodovina. In zgodovina nas uči eno: četudi lahko rečemo, da so vsi ti boji v svojem večjem cilju propadli, nas brez teh bojev sploh ne bi bilo. Tisti, ki se niso spuščali v boj za emancipatorno prihodnost, ki so govorili, da se ne da in da nima smisla, tisti, ki jih je bilo strah, da bodo plačali še višjo ceno, če se bodo borili, tisti niso tako ali tako nič naredili. Ko greš v boj, ne moreš pričakovati, da boš dobil kakršnokoli nagrado, niti ne veš, ali boš uspel. A zgodovina ni mrtva in njena naključnost, nedorečenost je najpomembnejša. Spremembe so bile, brez njih ne bi bili, kjer smo. Zato je moč v branju zgodovine in v zavedanju, da potrebujemo skupni prostor. Družbene prostore. Ki potrjujejo, da obstajajo družba in ljudje, da so možnosti za vse.”
Kako danes misliti družbe? V Evropi se vse bolj zapirajo in so vse bolj izključujoče. Celo pametni ljudje strašijo s projekcijami, kaj vse bo sedanje družbe preplavilo in preraslo.
“Nenehno je treba kazati na družbene boje in procese, na napetosti in spremembe, ki se dogajajo. Uničenje in negotovost izvirata iz sistema. Kapitalizem ni harmonija, ampak teži k absolutni destabilizaciji in ustvarjanju hierarhij. O družbi lahko govorimo le, če pokažemo na vse te procese, ki so danes v prvi vrsti procesi diskriminacije, vezane na razredni položaj, ob prepletanju ostankov rasizma iz kolonialne zgodovine.
Zanimivo je, da si akademska elita kolonializem trenutno prisvaja in z njim gradi svojo novo prihodnost. A pred dvajsetimi leti, ko prihod beguncev ni sprožil krize Evrope, je ugledni slovenski filozof rekel, da zagrabi pištolo in strelja, če sliši besedo postkolonializem. Danes ta isti filozof vzame honorar in govori o beguncih ter pravicah migrantov. To je prvovrstni cinizem. Tragično ob tem je, da se ljudi, ki so se ukvarjali s temi področji pred leti, danes ignorira in pozablja. Gre za logiko, ki je zastrašujoča. Če to izpostavimo, lahko prepoznamo, da je družba prostor, kjer napetosti in boji ne potekajo le na relaciji kapital–delo, ki je prevladujoča, ampak so v te odnose oblasti še kako sovpletene tudi različne prakse in institucije. Na to je treba opozoriti, saj drugače pristanemo na to popolno skorumpiranost sistema, ki mu je te prakse uspelo normalizirati. Kje drugje bi kdo napisal ogorčeno pismo, na to opozoril in stvari bi se prekinile. A v Sloveniji je vse tako majhno in prepleteno, da si tega nihče ne upa narediti. Univerze, institucije in mediji so v zadnjih desetletjih ljudi tako prestrašili, da je samoumevno, da bo vsaka kritična misel ali opozorilo imelo posledice, ki jih boš plačal s svojo družbeno pozicijo in boš izoliran. Pet črnskih umetnikov na beneškem bienalu je najlepši dokaz, da je stara, hegemonska, bela umetniška produkcija edina, ki poganja svet. Njen del si lahko, če govoriš lepo, sistema ne preizprašuješ in služiš ustvarjanju predstave o demokratičnosti in odprtosti.”
V Večerovem komentarju ob prepovedi koncerta Thompsona je bilo zapisano, da je dejstvo, da prostor za fašizem vselej obstaja. Če se s tem dejstvom ne ukvarjamo, nastane nekaj, ob čemer se zgrozimo.
“Drži. A ne gre le za fašizem kot pojem. Neoliberalni kapitalizem lahko deluje samo na dva načina: prek popolne militarizacije, ki ne pomeni več le vojn na drugih koncih sveta, ampak predstavlja tudi cel sistem nadzora in varovanja mej; drugi način je, kar v teoriji velja za postmoderni fašizem, ki opisuje popolno individualizacijo. Slovenija je v tem pogledu turbokapitalistična država s turbofašizmom – fragmentacija je dvakrat zaokrožena. Država sloni na brisanju: ali izbrisu ljudi ali brisanju zgodovine. To se dogaja tudi drugod. Fašizem je sistem, ki govori in se utemeljuje na skupnosti, pri čemer skupnosti ni. Ta se gradi kot utvara, saj je družba v resnici popolnoma fragmentirana. To živimo.”
Skupnostni odnosi se rušijo, skupnost pa se ohranja in se o njej govori in od zunaj, z nasiljem?
“Zdi se, kot da skupnosti ni, saj je vsak posameznik pod takšnim pritiskom življenja in preživetja, da se čuti popolnoma sam in fragmentiran. Edina skupnost ostaja mreža institucij, predvsem teh, ki služijo nacionalni državi. Te ustvarjajo sedanje stanje. Institucije v času popolne fragmentacije ustvarjajo skupne zgodovine, iz katerih so izbrisane vsevrstne politične in osebne prakse, delovanja ljudi ter njihovi boji. Tega ni. Vse je univerzalizirano, kar je paradoksalno. Mit modernistične univerzalizacije je prisoten vse okoli nas. A predpogoj zanj je predhodno brisanje vsega. Tako začne institucija ustvarjati samo sebe in na koncu ostane edini subjekt. Institucija. Dejanskim ljudem – subjektom države pa je odvzeta vsaka subjektiviteta.”
Vas zato ne preseneča, da ni bila družba tista, ki bi zavrnila, ampak je policija prepovedala koncert Thompsona?
“Seveda, ker so oni, policija, sedaj ostali ‘subjekt‘ demokracije. Ljudje, ki so se pred leti borili v Mariboru in šli na ceste, da so razkrili korupcijo mesta in mestne politike, pa so izginili iz zapisov dogajanja ali so se morali boriti, da niso pristali v zaporu.”
V obrazložitvi policije je zaznati tudi enačenje podpornikov Thompsona, ki poveličuje ustaštvo, s skupinami, ki so bile pripravljene protestirati proti njemu – oboji so varnostna grožnja.
“Da. In edino, kar ostane, je represivni aparat, institucija, ki postane subjekt države. Resnični subjekti izginejo. To vidimo tudi na področju kulture.”
