Ana Vujanović: Tako širša javnost kot bralci TkH-ja poznajo Marino Gržinić predvsem kot eno glavnih sodobnih teoretičark na področju umetnosti, medijev, filozofi je ter humanistike v nekdanji Jugoslaviji in Vzhodni Evropi. Poleg tega je tudi kulturna ustvarjalka, kustosinja in organizatorka številnih razstav na mednarodnem umetniškem prizorišču. Čeprav avtorico tudi sama cenim predvsem kot izvor ostrih, brezkompromisnih, pogosto bolečih materialistično-psihoanalitičnih teoretskih tez o umetnosti v času in prostoru postsocialistične Evrope, bom tu spodbudila povsem drugačen razgovor o njenem delu. No, morda niti ne tako drugačnega … Gre namreč za pri nas skorajda neznano umetniško delovanje Marine Gržinić na področju filma in videa, ki traja več kot dvajset let (od leta 1982), za sodelovanje z Aino Šmid, ki obsega okoli trideset umetniških videev in večmedijskih video instalacij ter film, prikazanih v svetovnem merilu in nagrajenih s številnimi priznanji. Ko sem si nedavno ogledala nekaj teh del, sem spoznala: če želimo vzpostaviti vzhodnoevropski postsocialistični diskurz o umetnosti, ki ga tukaj pojmujem kot diskurz o filmu, potem lahko začnemo z diskurzom o video filmih Marine Gržinić in Aine Šmid. Za začetek ne bom rekla nič več, zato te, Marina, prosim, da se bralcem TkH-ja predstaviš tako, kot si želiš sama.
Marina Gržinić: Res je, da sva z Aino v teh elektronskih oblikah, ki se korenito razlikujejo od filma, pravzaprav razvijali dispozitiv za film. Ta pa ni bil nikoli zgolj neka enostavna eksperimentalna filmska struktura, ki se jo, iz gledišča umetnosti, sicer pričakuje, če razvijate takšno kratko video strukturo. Medve sva razvijali film kot revolucionarni dispozitiv, film, ki je zaobjel tudi možnost drugačne družbe, drugačno politiko čutenja in učinkovanja ter drugačno razumevanje družbe in umetnosti. Pri najinih video-filmskih delih je potrebno govoriti o video okvirjanju, o okvirjeni zgoščeni sliki ali sličici, četudi najmanjši na svetu, torej ne o enostavnem filmskem kadriranju. Zato so najini videi tako zgoščeni, da so skorajda lepljivi (v pomenu lepljivega izpljunka), in težki, kajti vsak posamezni okvir v videu se nanaša na produkcijo življenja in obenem politike, šele nato na umetnost! Raziskujeva in na novo izražava predvsem biopolitiko, tega križanca biološke in politične sile razporejanja teles v sodobnih družbah, in – v skrajni točki – pogoje življenja in politike. S tem sva se ukvarjali že zelo zgodaj, že v osemdesetih letih, namreč ko ti postopki še niso bili imenovani biopolitika. Medve pravzaprav vedno delava politiko, ne umetnosti. Prizadevava si za revolucijo skozi kontaminacijo – najin namen ni zgolj lepa eksperimentalna gesta umetnosti, ki bi težila k neskončni avtonomiji, neodvisnosti od politike; v najinih delih je vse onesnaženo, vsaka slika (sličica) je natopljena z zunanjim prostorom, in vsako zunanjost »tam zunaj«, v tako imenovani družbi in politiki, napada tale notranjost, umetnost. No, če se vrnem k razsežnosti biopolitike: tu namreč ne gre le za neki odnos telesa (umetnosti in zgodovine) do zakona, temveč tudi za to, da se obe ti telesi znajdeta zunaj zakona, da sta podvrženi sankcijam in da postaneta brezpravni – ravno s suspenzom zakona in zgodovine. To pomeni, če uporabim Agambenov besednjak, da naju zanima »izredno stanje« – ne le v družbi, temveč tudi v umetnosti. Pri »ustvarjanju politike video filma« pa je odločilen še en trenutek – nujnost razmisleka o drugačni ekonomiji, kar pomeni nenehno izpraševanje lastniških razmerij, različnih vrst lastnine, denimo lastništva zgodovine …
Ana, najin razgovor si začela s čudovitim uvodom o moji, skorajda mrzlični ustvarjalnosti in dejavnosti, tako da bodo bralci dobili vtis, da je Marina skorajda neka stara revolucionarna boljševistična entiteta, ki si želi samo ustvarjati, ustvarjati … To pa ni res. Ni razlike med mojim pisanjem, videi, predavanji na dunajski akademiji … – za vsa ta dela velja eno: gre za potrpežljivo birokratsko delo nenehne diferenciacije in kontaminacije. Vsako delo je potrpežljivo ustvarjena genealogija moči in umazanih odnosov, krvavih situacij umetnosti in politike. Ali kot je nedavno zapisala ena druga Marina, 2 vprašanje, ki si ga moramo zares postaviti, se glasi: Kaj sploh še dela vidno revščino, suženjstvo, teorijo in umetnost, ki je postala ena prazna industrija? Umetnosti ne bo nikoli konec, ker se v umetniške produkcije in v umetniško »institucijo moči« vlaga preveč denarja in ker je danes umetnost sklenila (novo) jasno pogodbo s kapitalom, na kar se jo odkrito opominja…
